"Čudovit zimski dan na Bohorju."

Zjutraj je termometer kazal 17 stopinj pod ničlo in sneg je škripal pod nogami. Matej, Zoran in jaz smo se odpravili na Bohor. Bila je zelo mrzla predpraznična nedelja. Jutro je počasi prehajalo iz teme v dan in že na Jablancah, kjer smo pustili avto, je bilo občutno manj "minusa". Snega je bilo malo več kot v dolini. Pot smo iz Jablanc nadaljevali proti slapu Ubijavnik, po zgornji gozdni poti in vse naprej proti partizanski bolnici.

Mimo slapa Ubijavnik, naprej proti partizanski bolnici.

Bolnica je bila postavljena med drugo sv. vojno, leta 1944 in v njej se je zdravilo nekaj ranjencev, tudi dva ameriška pilota. Istega leta je bila izdana in požgana s strani nemcev. Takšno, kakršno vidimo danes, so obnovili leta 2002. Nahaja se v zaviti dolinici pod najvišjim vrhom Bohorja, Javornikom, visokim 1024 m n.v.

Skupna fotografija pred obnovljeno partizansko bolnico.

Pri bolnici smo skozi zasnežene veje opzovali, kako sonce počasi že osvetljuje vrhove višje ležečih dreves in ta mlada rumena barva je bila naravnost čudovita. In naprej proti Javorniku.

Čudovito jutranje sonce, ki je obsijalo vrhove smrek.

Prebijanje sončnih žarkov skozi gosto drevje.

Vrh Velikega Javornika smo dosegli malo pred deseto. To je najvišji vrh Bohorja. Žal pa od tukaj ni razgleda na pokrajino okoli, saj gol vrh vse okoli obdaja gozd. Je pa zato sonce po snežni površini na vrhu risalo čudovite tigraste sence in sama svetloba je bila naravnost čudovita. Pogled na sinje nebo pa je vsemu skupaj dalo še poseben čar.

S snegom obdana lovska opazovalnica na Javorniku.

Igranje svetlobe skozi veje dreves.

Pogled skozi krošnje dreves na sinje modro nebo.

Na poti proti koči.

Zasnežen kažipot.

Zoranov skok v debelo plast snega.

Izlet smo končali v koči, ob toplem čaju in napolnjeni z lepimi prizori te mrzle nedelje. Kdo bi si mislil, da bo že čež tri dni termometer popoldan kazal 15 stopinj nad ničlo!

na vrh