"Dvo-dnevno potovanje v Nerezine, na otoku Lošinj. Šel sem na obisk 3. izmene Zdravstvenega letovanja otrok in mladostnikov, pri ZPM Krško. Žal mi je vreme malo zagodlo celoten podvig, a sem ga na koncu v večini le opravil... "

Senovo (SLO) - Nerezine (HR) - Senovo (SLO), 102km, Vmax=68,6km/h, Vo=17,18km/h, t=5:55.00

Zjutraj je vse kazalo tako, kot večer prej: dež, dež, veter, dež, ... Vse je kazalo, da z izletom ne bo nič, a vztrajal sem in se ne glede na to podal na pot. Z avtom sem imel namen priti na Delnice (HR) in jo od tam mahniti v Nerezine, čez otok Krk in Cres. Ker je močno deževalo v Delnicah, sem se odločil malo podaljšati prevoz z avtom in tako sem šel naprej, proti Krku. Tam se je vreme malo izboljšalo, saj je prenehalo deževati, a s hitre ceste sem opazoval Kvarner in nič kaj dobro ni bilo videti v smeri Lošinja. Tudi mesto Rijeka je bilo več kot do polovice v nevihti iz Istrske strani. Se pravi, okoli in okoli vse zabito! Vremenska napoved je napovedovala, da naj bi bilo na Krku bolj oblačno kot pa deževno. Pripeljal sem do mosta na Krk (Krčki most) in nato pot nadaljeval vseeno z avtom, saj sem že do tam cincal v gužvi. Otok Krk pa je bil bolj podoben kakemu mestnemu prometu, saj je bila gužva tukaj še večja, kot pa pred mostom! Tudi to je bil razlog, da pustim avto šele pri trajektu za Merag (Cres) in s tem žal večji del kolesarjenja za sabo. Najbolj me je skrbelo, ker je tam spet začelo malo deževati, a dovolj mi je bilo cenkanja med DA in NE, zato sem počasi spakiral in odrinil na trajekt. Med vožnjo s trajektom sem se preoblekel, tako da sem na Cresu lahko takoj začel s kolesarjenjem. Že v praksi mi je, da na Cresu takoj zavijem desno in ne po glavni cesti levo, kamor se trumoma, s polnim plinom, zažene kolona turistov z avti in avtodomi. Jaz sem šel po stari poti v hrib, ki pelje skozi vasico Merag. To je pot za kolesarje, motoriste s terenskimi motorji in za ovce. Tudi kak traktor bi tam še lahko peljal, kaj več pa ne. Vzpenja se močno v hrib in je nekje do polovice celo asfaltirana (po sredi pa zaraščena s travo). Če je vročina, se tam lepo hodi v hrib po senci, a ta dan je bilo soparno, zato sem švical kot konj! Ta pot gre tudi mimo naravne znamenitosti Cresa, Meraške jame. Tu je zanimivo, da so na dnu brezna - jame rastline, ki so tam ostale še od takrat, ko je bil Cres povezan s celino. Nekje 20 - 30 tisoč let nazaj. Najbrž je bil to kamniti podor. Tukaj sem imel prvi počitek, saj me je sparina lepo zdelala. Prislonil sem kolo, napravil fotko sebe, nato pa je kolo padlo in tako sem že v prvih kilometrih zlomil vzvratno ogledalo!

Nekje na prvi polovici pešačenja v hrib. (Malo, preden mi je kolo padlo in sem zlomil ogledalo.)

Pogled nazaj na pot in na vrhu fotke se vidi prva pomoč zlomljenemu ogledalu, katerega sem povezal s prusikom, ker drugega nisem imel.

Na vrhu poti sem moral premakniti ograjo, ki je tam zaradi ovc. Kmalu za tem pa se pot priključi cesti, ki pride z leve in nato je sledil lep spust do mesta Cres. Pot sem že dobro poznal in malo pred koncem klanca sem natočil vodo iz izvira, ki je ob cesti. Tukaj sem srečal še nek par, ki je potoval prav tako s kolesom. Kmalu sem prišel vzporedno z Vranskim jezerom, ki že 40 let oskrbuje prebivalce z vodo. To je jezero, ki ima vodostaj sladke vode 13m nad morsko gladino, najnižjo točko dna pa kar 60m pod gladino morja! Na spodnji fotografiji se vidijo betonske ograje, ki so postavljene ves čas, ko cesta poteka ob jezeru. Te betonske ograje bi preprečile posredno izlitje strupenih snovi v jezero.

Od tu naprej ni bilo nič posebnega. Cesta malo zavije navzdol in malo navzgor, drugače pa je po večini bolj položna. Čakal pa me je še lep spust do mesta Osor. Zanimivo ovinkasto cesto sem ujel med vožnjo...

 

Spust proti Osorju: "Kako se da tudi s kolesom prekoračiti omejitve za 18km/h!"

Ja, tukaj mi je celo uspelo kolo prignati do lepih 68km/h in to samo z eno roko, kar nebi priporočal nikomur, saj niti vedel nisem, koliko se peljem!

In kmalu že na cilju - Nerezine! Ob prihodu sem videl, zakaj so mi vsi odsvetovali, da naj grem na pot: po ulicah naselja Bučanje je bilo videti, da je tukaj res padalo in to močno, saj toliko blata po cestah še nisem videl. Tudi iglice borovcev so bile vse povsod na kupih, kamor jih je nanesla voda. V otroško naselje sem prispel ob 14:30, če pa bi štartal po planu iz Delnic, pa bi mogel priti šele nekje ob osmih zvečer. Skupine so se ravno odpravljale na plažo, zato sem šel kar z njimi. Kako turobno vreme je bilo, čeprav sem s sabo pripeljal malo sonca! Povsem ne-poletno vzdušje. V koloniji sem preživel samo 16ur, a vseeno sem domov prinesel tudi nekaj fotografij:

Nina in njena skupina.

Kuhar Zdenko.

Pedagoške vodje, plavalne učiteljice in vodje skupin 3. izmene kolonije 2007.

Drugi dan sem krenil nazaj ob 11h. Čakala me je enaka pot, kot me je vodila do sem.

Ob 12:30 sem imel postanek in se pošteno napokal domače salame (hvala Nika) in kruha. Družbo mi je prišel delat metulj, ki je prav vsiljivo in brez sramu zlezel naravnost med kruh:

Moja malica in Metulj.

Pot sem nadaljeval z malo več moči, saj mi je domača hrana dala malo dodatne moči. Ko sem prej omenjal tiste betonske ograje ob Vranskem jezeru: na ograji sem našel gumico za prtljago, ki je nekomu očitno padla dol in jo je nekdo drug nastavil. Sprva sem misli, da je kača, ki se nastavlja soncu, saj sem na mestu, kjer sem imel kosilo našel kar dve mrtvi leopardki - t.j. kača ki živi na Cresu in je ena najlepših v Evropi, drugače pa je nestrupena, saj na Cresu sploh ni strupenih kač! V glavnem, to gumico sem vzel in jo spravil. Ni bilo 400 metrov, ko sem jo moral uporabiti, saj sem ves prusik porabil za prvo pomoč zlomljenemu ogledalu, že prejšnji dan. Tokrat se mi je namreč zlomil prednji nosilec za torbo. Ravno ko sem s pomočjo gumice pritrdi prednjo torbo na zadnjo, se je mimo pripeljal kolesar, ki je tudi potoval in za njim še eden. Vprašal me je, če rabim pomoč, pa sem mu odgovoril, da je že urejeno. Zapeljala sta preko ceste na mojo stran in malo smo se pogovarjali o poti proti Malem Lošinju. Opisal sem jima pot in zakaj je tako vreme, saj sta pričakovala sonce. Med pogovorom pa ju je dohitel še ženski del odprave (najbrž vsak z svojo - to so dekleta!!!). Potovali so v Mostar iz Trsta. Pokazal sem jim, kje sem bil leta 2004 in naj se v vsakem primeru izogibajo Pelješaca, katerega sem takrat 100x preklel! Aja, bili so iz Nemčije. Pozdravili smo se in šibal sem naprej proti Cresu. Spet en lep spust, potem pa vzpenjanje. Šel sem mimo tiste poti, ki se prikluči na cesto Merag-Cres, da bi se spustil proti Meragu po glavni cesti. Bilo je malce več vzpona, kot pa sem predvideval, čeprav sem se po tej cesti peljal že več kot 15x! In prišla je nagrada: SPUST!!! Razen malo vzpenjanja in potem vožnje po ravnici je to lep, dolg spust, katerega sem tudi posnel. Hitrosti nekje okoli 65km/h, drugače pa po večini okoli 45km/h... Nekje vmes med spustom sem srečal dve kolesarki, ki očitno nista vedeli za bližnjico in sta rinili kolesi v hrib. Nisem imel časa, da bi se ustavil ;) . Veliko užitkov ob gledanju:

 

Spust v Merag.

Prvi na trajekt a potem zadnji z njega ...

Rahlo izčrpan sem komaj čakal avto in potem samo še vožnja domov, kamor sem prispel ob 19:30...

In še karta poti:

na vrh