"Dvo-dnevno kolesarjenje po čudoviti, čeprav precej hriboviti Slovenski Istri. Sečoveljske soline, dolina Dragonje, Krkavče, Koštabona, ... Izlet in pot, katero se splača prekolesariti! Imamo lepo deželo, ni kaj."

Senovo - Lucija (01.09.)

Zjutraj poberem Niko in skupaj odrineva proti obali. Kako drugače, kot po avtocesti, sva se počasi približevala našemu malemu koščku morja. Na počivališču Unec (mislim, da je bila to prva postaja) se je že vonjalo morje. Mmmm... ni ga lepšega, kot pozno-poletno morje! Prispeva v kamp Lucija, za katerega sem vedno dejal, da vanj nikoli ne bom šel, saj je locirano tik poleg marine Lucija. Ne vem, sem bolj za kampe v naravnem kot pa v urbanem okolju. Je pa res, da ima kamp zaradi hriba, pod katerega je stisnjen, lepo urejene terase. V tem času, ko ni gužve lahko vsakdo najde svoj košček zemlje in to vsaj fizično oddaljeno od drugih (no, ponoči se je izkazalo, da ni bilo ravno tako super!). Ura je bila že skoraj 12 in sonce je še vedno imelo nekaj sezonske moči v sebi, zato sva po postavitvi šotora kar takoj krenila na pot - proti Sečoveljskim solinam.

Že nekaj mesecev prej sem iz avtobusa opazoval odsek kolesarske poti, ki je del KPSS (Krajinski Park Sečoveljske soline) in zelo sem si želel kolesariti po njej, saj je izgledala naravnost fantastično! Če se peljete iz Lucije ob obali proti solinam je nikakor ne morete zgrešiti; poteka po trasi stare železnice. No, najprej se gre mimo enega od dveh vhodov v park Sečoveljskih solin, a to sva izpustila, saj je bila vstopnina (pozabil točno vsoto) nesramno visoka za to, kar tam potem vidiš. Če bi želeli opazovati ptice, bi vsekakor potrebovali dober daljnogled, digiskop ali pa konkreten objektiv. Za ogled drugih znamenitosti pa spet ni kaj posebnega. Je pa tukaj žal dejstvo, da se park na območju tradicionalne ladjedelnice danes že močno "bori" proti vdorom (bogatih) vikendašev. Če kaj gledate oddajo Tednik, potem sigurno veste, o čem govorim. Ma, da more biti tudi ob zavarovanih parkih takšna polemika je žal za našo državo sramota!!! Kjer je denar je tudi volja malo večja, žal! Pot sva nadaljevala po tem novem odseku. Zanimivo je bilo, da je pot utrjena z dokaj finim peskov, a moje ozke "mišelinke" se niti malo niso ugrezale - prav zanimivo. Ob stezi je nekaj počivališč, ki imajo tudi urejene table v štirih jezikih; kaj vse živi na solinah in podobno. Ko se ta pot priključi nazaj na cesto, se kmalu spet odcepi in zavije med sadovnjake. Žal je bila ta pot polna prometa, saj vozniki raje sekajo pot tukaj, čeprav ne smejo - mislim, da je bila gneča na mejnem prehodu. Tukaj sva se okrepčala z nekaj "narabutanimi" jabolkami ;-), čeprav sva naredila sigurno manj škode, kot pa ves tisti promet, katerega tam sploh ne bi smelo biti. Naprej je pot vodila do Dragonje, skozi lep drevored. Na koncu sva šla v hrib, v smeri proti Šmarjam.

V sadovnjaku med slastnimi jabolki.

Cesta se je začela vzpenjati in vijugati. Tukaj se je potrebno do Raven vzpeti nekje 200m in na precej kratki razdalji. Na enem od ovinkov je bila lepa razgledna točka, kjer sem napravil tole panoramo:

Levo je mejni prehod Dragonja (ravno v tistem času je postal Šengenska meja), malo od sredine desno se vidi ravnica z drevoredom in za njo Sečoveljske soline in seveda Piranski zaliv. Povsem desno pa je griček (s cerkvico Krog). V levo smer se nadaljuje dolina reke Dragonje - prava posebnost v Sloveniji!

Najbolj zanimiv podatek o dolini reke Dragonje je ta, da so tukaj posekali praktično vse istrske hraste in na njih zgradili Benetke! Nekdaj je bil to čudoviti hrastov gozd. Ni čudno, da so Italijani zasedli ravno ta del Slovenije v času druge sv. vojne. Verjetno so hoteli imeti izvorno mesto hrastov, s katerim bi obnovili gnile kole v Bentkah ;-). Žal pa teh hrastov tukaj ni več.

Naprej proti Tonini hiši. Tukaj je 500 let stara oljarna, ki velja za najstarejšo na svetu.

Tonina hiša

Kam sedaj? Najbliže so bile Krkavče. Po zračni liniji že nekako, a ker je tukaj vse hribovito, je bilo treba kolesariti "okoli riti v žep". Najprej gre cesta proti Koštaboni in nato skrene desno, proti Krkavčam. Tam je bil še najbolj zanimiv t.i. živi muzej - Hiša Vrešje. Lepa in lično oskrbovana hišica, poleg katere sta mogoče dve bolj zanimivi stvari: to je bil majhen ribnik z živimi ribami in pa v skalo izklesana vdolbina, v kateri se je nahajal kipec Marije. Mimo nje pa je v tisti ribniček po malem tekla voda, toliko, da so ribe imele svežo vodo. Ribam sem metal žive kobilice, a se niso zmenile za njih. Je pa vasica Krkavče arhitekturno zanimiva, saj so jo postavili na strateško točko: na rob grebena. In naprej v Koštabono...

V Koštaboni je bilo zanimivo pokopališče, kjer so se skoraj vsi pisali ... , "Joj, pozabil vse priimke!", a najbolj sem si zapomnil Baruca - od tod nekje okoli izhaja tudi naša pevka Lara Baruca, ne vem pa točno od kje. Pokopališče je imelo majhno obzidje (pri cerkvi sv. Andreja) in od tukaj je bil lep razgled na dolino reke Dragonje. Videli so se stari - sedaj zapuščeni nasadi oljk.

Na obzidju pri cerkvi sv. Andreja - "Pozdrav soncu" (Foto: Nika)

Že ko sva načrtovala nadaljevanje poti, sem še poklical sošolca Gašperja (Piran) in glej; mimo njega sva se peljala že par ur nazaj. Imeli so nogometni turnir in zato sva spremenila plan in sproti sem obiskal še njega. No, zato je bilo potrebno narediti lep del poti nazaj po isti trasi, a pirček tam se je prilegel! Počitek je bil dober tudi za najine noge, saj zna biti hribovita slika terena že malce tečna, ker se nenehno spuščaš dol, takoj za tem pa vzpenjaš v hrib. No, prispeva na mesto turnirja. Mokro majico dol in seveda hladen pirček v grlo. Kako lep ambient je bil! Stara kamnita miza in velika oljka nad njo - človek bi si kar domov vzel!

 

Gašperjev kolega, Gašper, jaz in Nika.

Sedaj je bila ura že toliko, da je bilo počasi treba kreniti nazaj, na obalo. Toda kam? Po isti cesti nazaj ni bilo zanimivo, do Šmarja pa malce predaleč, zato sva se odločila, da jo sekava v smeri Kort. Najprej je bil do glavne ceste Dragonja - Koper zelo, zelo strm spust in tukaj so mi odpovedale zavore, saj sem se premočno spustil (žal neizmerno uživam v spustih; hitreje gre, lepše je). Nika se je, kot ponavadi na tej turi, premišljeno in počasi spuščala. Ovinki so bili zelo ostri in po vrhu še strmi. In na dnu? Grozen promet. Ta cesta je tako prometna, da jo odsvetujem vsakemu kolesarju, ki bi se odločil za njo! Še sreča, da je bil kmalu odcep na levo, za Korte. A tam naju je čakal spet strm vzpon do Kort. Korte niso kaj posebno zanimive, saj je to več ali manj le naselje. Tukaj sva imela spet počitek, saj je bil vzpon kar težak in poln "švica".

Načrtovanje poti naprej. (Foto: Nika)

Pogled na Sečoveljske soline.

In že sva bila nazaj v Luciji. Ker je bil dan prekratek za turo skozi Šmarje in po možnosti še Koper, nama je ostal še del dneva. Kam? Seveda na Punto v Piran. Lepo počasi ob obali. Malenkost pred Bernardinom sva spet imela počitek, a tokrat je bila tudi malica: ostalo je še nekaj jabolk iz tistega sadovnjaka na začetku ture. Sonce je počasi zahajalo in sveža jabolka ter vse skupaj na obali - lep zaključek dneva in ture!

Vrnitev v kamp je bila že po temi; tuš, večerja in še pirček za lahko noč...

Lucija - Cerkniško jezero - Senovo (02.09.)

Zjutraj ni bilo lahko vstati, pa ne zaradi težkih nog ali izčrpanosti. Ob sosednjem šotoru, teraso višje je bila celo noč galama... bili so neki dijaki, ki so očitno imeli finalno letovanje pred začetkom šole in bili skoraj celo noč glasni... Saj jim ni za zameriti. Še pred odhodom pa sva imela malo turistične vožnje v Portorož. V enem od kafičev na plaži so naju lepo odslovili, saj koles nisva smela pustiti pred vhodom, ključavnic pa tudi ni bilo. Pred drugim lokalom pa vse v redu.

Po vrnitvi nazaj sva odrinila še malo v marino Lucija, kjer je bil privezan Veliki Viharnik in pa še ena športna jadrnica, ki pa je bila na suhem. Nato nazaj v kamp, kjer sva se spakirala in odjavila. Ker je bil še skoraj cel dan pred nama, sva šla namesto po avtocesti naravnost domov še do Cerkniškega jezera. Prej pa še v Koper, kjer je bila privezana velika trojambornica iz .... hmm, spet pozabil od kje. San Marino? Ne vem, je pa zastava vidna na fotki spodaj:

Trojambornica v Kopru.

Cerkniško jezero

Bil sem prvič tam. Jezero je bilo skoraj povsem presahnjeno in prav zanimivo se je bilo sprehajati po suhem dnu. To je tudi raj za kolesarje, saj je suho dno polno manjših vzpetin, ki so lepo zaobljene. Kolesarila nisva. Kar nekaj ljudi se je prišlo sprehajat, saj je bila zelo lepa nedelja.

 

Na poti nazaj še manjši postanek tik pred Kočevjem, kjer imajo v kletki medvede. Žal mi ni bilo najbolj všeč gledati zaprta medveda v smrdljivi kletki; če ne drugega, smrdelo pa je!

na vrh