"Naše 9-dnevno potovanje v Črno Goro in Srbijo; BiH, Črna Gora, reka Tara, Piva, gorovje Durmitor, Sveti Štefan, Podgorica, Biogradsko jezero in pa seveda Guča... (31.07. - 08.08.2005)"

Dan 5 - 04.08.2005: Budva - Biogradsko jezero

Ponoči ju je neka skupina skoraj pohodila. Očitno so iskali mesto za olajšanje. Kakor sta mi rekla, so se ju precej vstrašili - nekdo je na nekoga celo stopil. Ker je začelo deževati, smo preostanek noči preživeli skupaj, v avtu, a spal ni nihče več. Za "dobro jutro" smo dobili še presenečenje. Spali smo namreč poleg kurnika. Ker je iz kurnika raslo drevo, so se ponoči kokoši spravile spat kar na drevo in s tem neposredno nad nas. Še dobro, da kura ne serje med spanjem.

"Nad nami so sredi Budve spale kokoši in to kakih 5m na drevesu."

Raje smo se odpravili v Sveti Štefan. Ker je bila ura še zelo rana, smo zapeljali kar se da blizu plaže. Še vedno je deževalo. Boris in Dejan sta bila celo toliko pogumna, da sta se šla kopat, jaz pa sem ju opazoval iz plaže, ker sem bil prehlajen. Po kopanju, smo naleteli na cel kup policistov in specialcev, saj naj bi ravno tisti dan sem prišel predsednik Črne Gore. Z enim od njih smo se tudi slikali

"Pogled na sloviti otoček."

Raje smo se odpravili v Sveti Štefan. Ker je bila ura še zelo rana, smo zapeljali kar se da blizu plaže. Še vedno je deževalo. Boris in Dejan sta bila celo toliko pogumna, da sta se šla kopat, jaz pa sem ju opazoval iz plaže, ker sem bil prehlajen. Po kopanju, smo naleteli na cel kup policistov in specialcev, saj naj bi ravno tisti dan sem prišel predsednik Črne Gore. Z enim od njih smo se tudi slikali. Preden smo naredili fotografijo, si je lepo uredil baretko in rekel: "A sada može". Prijazen poba je bil.

"Specialec in mi." Foto: Dejan

Pot nas je potem vodila proti severu, v Podgorico. Kmalu po Budvi smo prišli na krej nesreče le kako sekundo za tem, ko se je zgodila. Spomnim se, da se je avtomobil še majal. Neki pravoslavni pop in trije ministranti (kot smo jim rekli), so se obrnili na bok. Cesta je bil zelo mastna! Na hitro smo parkirali ob strani ceste in jim pomagali. Dejan in Boris sta jih oskrbela, jaz pa sem tekel zavarovati kraj nesreče.

"Boris obvezuje enega od udeležencev."

Naredili smo vse, kar smo lahko in ni bilo kaj, da ne bi čez 15km naleteli na drugo nesrečo. Voznik je izgubil oblast in parkiral avto naravnost v betonski stebriček. Tudi tukaj smo pomagali zavarovati kraj nesreče in šli naprej. Zajtrk smo imeli v naslednji gostilni, kjer so povedali, da so tukaj nesreče pogoste. Malo pred to gostilno pa smo bili priča trem bosanskim cisternam, ki so zgorele. Tam bi naj bile že lep čas - kar ob cesti. Svašta. Pot, ki je sledila, je bila polna vode. Zelo hud naliv nas je ujel ravno na Skadarskim jezerom.

"Prečkanje Skadarskega jezera."

Prispeli smo v Podgorico, kjer sem obiskal strica, ki je tam poročen. Bil je oficir JNA. Preden smo našli pravi naslov, smo prevozili kar pol Podgorice. Sledila je zame najrazburljivejša cesta mojega vozniškega življenja - kanjon Morače! Najprej sem mislil, da je nevarna cesta, po kateri smo se prejšnji dan spuščali proti Boki. A tole!? To je bila pa prava avantura. Priznam, bilo me je kar malo strah. Na desno je bil globok kanjon, na levo pa strme stene. Cesta pa ima enako vlogo, kot avtocesta med Ljubljano in Mariborom, če primerjam s Slovenijo. Poleg vsega, pa so še obnavljali izklesane tunele in tako pripomogli h gužvi. Na drugi strani kanjona, se vije železnica. Strmo v stenah gre malo skozi tunel, malo skozi galerije in nekake viadukte. Kako bi se kaj bilo peljati šele z vlakom! Pred nami je nakaj časa peljala avtovleka in to z normalno hitrostjo. A kmalu smo videli, da so v avtu, ki je bil naložen, potniki! Avto je poplesoval po tovornjaku. Svašta!

"Avtovleka."

Kmalu smo prispeli na Biogradsko jezero, ki je v sklopu Narodnega parka Biogradska Gora. To nismo imeli v načrtu, a nekje je bilo treba prespati, saj je bilo do Guče še kar nekaj kilometrov. Tam sta se Boris in Dejan spet okopala, jaz pa sem premagoval prehlad, ki je bil očitno posledica izčrpanosti. to je bil narodni park - zelo lepa, a malo odmaknjena lokacija. Tam smo srečali spet tiste Slovence. Bili so ekipa štirih punc in enega fanta, iz Koroške. Najbolj zanimiv pa je bil čuvaj. Očitno mu je bilo zelo dolgčas tu gori. Venomer je prijemal race za vrat, da je raca opletala in se drla - njemu je bilo všeč, da so se mu ljudje smejali; nam kmalu ni bilo več. Tokrat smo prvič postavili šotor. Ker je ves čas roselo, smo se bali naliva. Čeprav smo bili že avgusta, je bilo ponoči tukaj zelo mrzlo in če se spomnim, je bilo malo slane drugi dan zjutraj na avtomobilu.

"Počitek po obroku - zelo lep kamp v neokrnjeni naravi!" Foto: Dejan

Dan 6 - 05.08.2005: Biogradsko jezero - Guča

Zjutraj nas je le še ena stvar gnala naprej: G-u-č-a!!! Dejan je bil tam že leto prej, medtem ko sva bila še z Borisom Guča-devičnika. Pot smo nadaljevali proti mestu Užice, ki se je včasih imenovalo Titove Užice. To je bilo prvo osvobojeno območje v II. sv. vojni. Na poti smo srečali marsikaj. Tudi dva moška na motokultivatorju, s katerim sta šibala pod hrib zelo hitro. Zanimivo nam je bilo predvsem to, da je bilo tukaj ogromno dzamij. Ni nam bilo jasno, saj smo ja v Srbiji. Nekje okoli Nacionalnega parka Zlatar pa sem skoraj izgubil živce. Ne vem koliko kilometrov je pred mano vozil nek penzionist z ženo. Pred vsakim ovinkom je na polno zaviral, potem pa na polno dal po plinu. nisem ga mogel prehiteti in sem mu zato nenehno trobil. Boris in Dejan sta spala kot topa in tako sem si krajšal čas. Ko sem ga le prehitel, pa je bila za ovinkom zapora ceste. In tako sva skupaj, s tistim penzionistom morala ustaviti.

"Prva dirkača; slikano pri 70km/h! " Foto: Dejan

Pokrajina okoli Užic je občudovanja vredna. Dolgi travniki, katerim ne vidiš konca, rahlo valoviti. Škoda, da je bilo vreme bolj slabo, a tukaj bi se splačalo vzeti par dni in jih prekolesariti z gorskim kolesom - čudovito!

1.stran I 3.stran

na vrh