"Naše 9-dnevno potovanje v Črno Goro in Srbijo; BiH, Črna Gora, reka Tara, Piva, gorovje Durmitor, Sveti Štefan, Podgorica, Biogradsko jezero in pa seveda Guča... (31.07. - 08.08.2005)"

Dan 1 - 31.07.2005: Slovenija - Črna Gora (reka Tara)

"Že v Bosni, kjer nas je že obsijalo jutranje sonce." Foto: Dejan

Dogovorili smo se, da krenemo nekje ob dveh zjutraj, a nisem in nisem mogel zaspati! Poklical sem Dejana in Borisa in predlagal, kaj ko bi šli kar brez spanca! ... In res... odrinili smo že ob pol polnoči!

Prvo sem pobral Borisa v Brestanici in nato še Dejana v Krškem. Nisem in nisem mogel dojeti, kam v resnici gremo in kam se podajam brez minute spanca. Vozil sem jaz in Dejan je predlagal, da ne gremo čez mejni prehod Obrežje, saj je tam gužva; šli smo na prehod Dobova, kjer ni bilo žive duše. Smo že na hrvaški strani. Prvič sem peljal po tisti cesti in še bolj mi je bilo nerodno, ko sem skrenil v narobno smer nekje v okolici Zagreba - tokrat smo se prvič sprli. Kmalu me je začel želodec klicati in ustavili smo se na nekako zajtrku in večerji ob enem - Dejan je priskrbel kar nekaj pohanih zrezkov, tako da so bili naši želodci kaj kmalu napolnjeni s hrano. Malo nam je pa le jemalo apetit! Vse okoli nas je bilo polno Turkov, ki so spali praktično po vseh zelenicah počivaliča. Izgledalo je, kot da se je počivališče ob avtocesti spremenilo v begunsko taborišče in kot da tem ljudem ni mar kje spijo. To morate doživeti!!! Pot se je tako nadaljevala po avtocesti proti Beogradu. Boris in Dejan sta sladko spala, meni pa je bilo malo dolg čas in skoraj na vsakem počivališču sem trobil Turkom, medtem ko smo se peljali mimo...

Ravno ko se je začel vzhod smo prispeli do mejnega prehoda za Bosno in Hercegovino. Tukaj mi je bil teren še vedno bolj ali manj poznan, saj smo kako leto prej šli v Novo Gradiško po nakupih. Nič se ni spremenilo - vse je bilo tako, kot je bilo nazadnje. Sedaj smo avtocesto zamenjali za manjše ceste in skoraj vesel sem bil, da se je monotonost avtoceste prelevila v ovinke. Seveda sta onadva še vedno po malem dremala. V bistvu do Sarajeva ni bilo nič posebnega. Tudi skozi Sarajevo smo samo vozili, saj se nam je skoraj malo mudilo, ker smo imeli na reki Tari (ČG) rezervirano raftanje. Malo pred Sarajevom so gradili kratek odsek avtoceste - tako, bolj po domače. V samem Sarajevu sem bil presenečen, koliko pokopališč smo lahko videli - večina kar na kakem travniku. Posledice vojne so se še vedno dobro videle!

Malce bolj zanimivo je postalo potem, ko so nas ustavili policisti... Avto so imeli postavljen nasproti in to kar za cesto ter preverjali hitrost. Ko nas je mož v modrem ustavil, sem moral zapeljati tik pred njihov avto in z njim pogledat, koliko sem peljal. Omejitev je bila 70km/h, jaz pa sem peljal 87 ali nekaj takega; poleg vsega, pa je bil moj avto še na sliki! V redu, dogovorimo se za polovično ceno (10 EUR) in smo bili potem "kvit". Najbolj pa me je čudilo, zakaj sem na tisti "sliki" mojega avta lahko videl Dejana, ki mi je prinesel denar iz avta!!! Slika je bila namreč živa - direkten prenos! Kaj čmo, smo si rekli - nimajo cestnin in to bi bil nekje davek za ceste ;) . Naslednja žrtev je potem morala postaviti svoj avto natanko tam, kamor sem ga moral jaz! Uganete lahko, koliko je on peljel: 87 ;).

"Eno od mnogih pokopališč v Sarajevu."

Približali smo se meji med Črno Goro in BiH. To je bilo nekako tako, kot če bi z avtom zalutali kam v hribe. Cesta je bila čedalje slabša! Vozil sem cik-cak, da sem se izogibal luknjam. Nisem mogel verjet, da se bližamo mednarodnemu mejnemu prehodu. Dejan je vedel za to pot, saj so tu skozi vozili tovornjaki papir za njihovo firmo - oni s tovornjaki tam, kjer sta se dva osebna avtomobila komaj srečala?!? Ojej! Pa kaki asfalt! Tu smo srečali tudi ekipo Slovencev. Na mejnem prehodu vse v redu in takoj za mejo je bilo mesto, kjer naj bi šli na prvo avanturo - rafting na Tari!!! V prvi gostilni seveda takoj na pir, ki je stal samo 1 Euro! Vodič nas je sprejel in šli smo s kombiji niže do vode. Na vstopu v reko smo bili priča, kako se je nek mali avtobus zakopal v makedam in ni mogel speljati v hrib - vse so rešili domačini, ki so z starim "Pinz-Gaverjem" rešili dan šoferju avtobusa! Že na prvi postaji s čolni smo videli, da je Črna Gora res gostoljubna dežela, saj so nas bogato pogostili! Imeli smo tudi malo pavze in to smo izkoristili za skakanje v vodo - Tara je res lepa! Za tem postankom so sledile brzice in na največjih sem dobil veslo v glavo, tako da je izgledalo, kot bi me nekdo udaril. Poleg vsega pa sem med postankom med skakanjem v vodo izgubil še očala! Dan mi ni bil prevečj naklonjen, povrhu vsega pa nisem spal že kakih 30 ur, pa še vozil sem celo pot do sem, kakih 750km.

"Mi trije v kombiju, s katerim smo se peljli do mesta, kjer smo se vkrcali v čolne." Foto: Nek kirurg iz Švice

Prespali smo tam, kjer smo imeli postanek s čolni. Z avtom smo se morali pripeljati do reke in cesta je bila vse prej kot ravna - tak nagib, da nisem bil siguren, ali bomo sploh prišli nazaj gor! Prvo noč smo tako preživeli ob tabornem ognju in z Nikšičkem pirom v rokah - spali pa smo kar v na tleh, v spalnih vrečah - tukaj nihče ni nasprotoval, da ne smemo, čeprav bi si lahko najeli zelo lep bungalov, pa še poceni je bil!

Dan 2 - 01.08.2005: reka Tara - Pivsko jezero - Durmitor

Ponoči sem odlično spal - le kako ne, saj sem bil pošteno utrujen. Ob jutranji kavi smo aredili plan poti, se poslovili od vodiča, kuharja, ljudi, ki so raftali z nami in krenili proti Pivskem jezeru. Med potjo smo naravnost občudovali kanjon reke Tare (to je drugi najglobji kanjon na svetu!). Drugo čudo je bil seveda jez na reki Pivi. To je za potebe hidroelektrarne in meri celih 220m. Kaj takega še v življenju nisem videl. Nek možakar nas je naganjal naprej zato sem avto parkiral nekaj deset metrov za jezom in si šel ogledovat to čudo. Res, to je treba videt! Pot smo nadaljevali skozi nešteto tunelov, kateri so bili vklesani v skalo. Čudovita cesta, pa še prometna ni bila. Voda v Pivskem jezeru pa zelenkasto modra! Še enkrat č-u-d-o-v-i-t-o!!! Ta dan smo prvič tankali avto in spoznali, da je bilo gorivo doli kar drago. Ne vem, kako s takim standardom ljudje tukaj sploh napolnijo poln tank goriva. Krenili smo malce višje - Durmitor. Cesta se je vila kot kača in v tunelih so bili ovinki, saj drugače ceste niso mogli speljati - prav posebno je bilo z mešanimi občutki peljati skozi njih, še posebej ob misli, da je bil radij v takem tunelu samo kake 4 metre in nič več! Kamlu smo prispeli na neko planoto in zdelo se je, kot da smo stopili v nov svet. Drugačno rastje, drugačen zrak in nasploh - vse drugačno. Tukaj je bil že bolj gorski svet - strme strehe na hišah. Ustavili smo se v neki krčmi, ki je prej spominjala na privat hišo. Tukaj smo mislili samo povprašati za nekaj informacij, a je bilo pivo tako poceni, da smo ostali skoraj cel dan! Gazda je bil zelo prijazen in ni bilo dolgo, ko smo že pokušali domače jedi - kozji sir, ...

"220m visok jez, s katerim so ustvarili Pivsko jezero."

Ljudje tukaj gori so bili še bolj gostoljubni, kot že precej gostoljubni doli, v dolini. Ne vem, ali zato, ker smo jim za pogostitev drugi dan pustili 45 Eurov ali zato, ker imajo Slovence res radi. V glavnem naslednji dan so imeli v tej vasi neko veselico in poleg mize, kjer smo sedeli in debatirali so ravno takrat razsekavali jagenjčka. Povsem domače, na mizi. Čez celo popoldne smo se s šefom pogovarjali o tem in onem. Zraven smo opazoval okolico; tukaj je bilo vse enostavno in praktično: WC zraven je bil: "na štrbunk", drva za veselico so peljali s TAM-ičem tako, da je več kot pol brezovih drv viselo iz njega, in še in še. Da pa nebi cel dan samo sedeli, smo se proti večeru odpravili do tam, kjer se začne gorovje Durmitor. Zapeljali smo se kar nekaj kilometrov stran in tam na hitro osvojili nek vrh - bolj hrib kot gora, čeprav smo bili že na kar nekaj metrov nadmorske višine. Na tej lokaciji sem tudi posnel tale zahod na desni. Vrnili smo se nazaj, kjer smo še kakšno rekli in pojedli malo tistega jagenjčka, ki je bil pred nekaj urami na sosednji mizi v kosih. Seveda je spet beseda dala besedo in ob dobrem Nikšičkem pivu je bil čas zelo kratek. Prespali smo kar zadaj za hišo, na obrobju bukovega gozda, v spalnih vrečah.

Dan 3 - 02.08.2005: Durmitor - Bobotov Kuk (2523m)

Zjutraj smo se zbudili ob zvokih ptičev v gozdu. Prav zanimivo je bilo prespati takole, na obrobju gozda, čeprav noč ni bila kaj topla. Pojedli smo malo sira in začudeno pogledali, ko je gazda Milan prinesel nekaj žakljov snega, katerega so imeli kasneje za hlajenje pijače. Sneg so tukaj še vedno shranjevali čez celo leto v tako imenovanih "snežnicah". V jamo se je med zimo nabral sneg, katerega so potem pokrili z vejami in slamo in tako so imeli sredi poletja poceni hlajenje za pijačo in hrano. Saj ne, da hladilnikov ni bilo... Še poslovili smo se in se odpeljali proti najvišji gori - Bobotovem vrhu.

Tam, kjer smo prejšnji dan pustili avto, ko smo odšli na tist hrib, se je začel makadam. Sprva ni kazal nobenih posebnosti in videti je bilo, da bomo kaj kmalu na cilju tistega dne. Kmalu pa se je ta makadam začel spreminjati v pravo moro! Kar nekajkrat sem z dnom avta udaril ob kak kamen, katerega sem spregledal, tako da sem kasneje (podobno kot prvi dan) vozil cik-cak. To smo rešili tako, da sta Boris in Dejan sedela kar oba naenkrat na prednjem sedežu, saj je bil drugače avto prenizek. Da pa je bilo vse skupaj še bolj podobno safariju, sta mogla kar lep del poti hoditi peš. Redko kdaj sem dal lahko v drugo "brzino", saj se tako hitro po večini sploh nisem mogel peljati. "cesta" je bila skoraj v razsulu, a domačine s fičeki in Ladami Nivami ni preveč motilo, saj so nasproti skoraj drveli!

" Boris in Dejan sedita na prednjem sedežu."

Tako smo le počasi prilezli na sedlo. Vsega skupaj mislim, da je bilo 18km makadama in samo za ta toliko smo porabili 2 uri in pol! Na sedlu smo se malo razgledali po čudoviti deželi in se pripravili na vzpon. Vzeli smo hrano in spalne vreče, saj smo imeli namen prespati nekje v gorah, saj tukaj ni bilo težav, kakršne bi imel planinec, če bi spal kje pri nas, npr. v Triglavskem narodnem parku. Pot se je začela po ozki potki in kmalu je bil avto na sedlu le še mala, bela pikica. Ko smo prelazili naslednje sedlo, se je pred nami pokazala gora. Velika in mogočna in mislili smo, da je to že naš cilj, a se je kasneje izkazalo, da to ni to in da je naš Bobotov kuk malo naprej. Hodili smo preko snega, ki je še ostal in v blatu poleg je bilo videti sledi črede ovac. Kmalu se je izkazalo, da tudi druga varianta ni naš vrh, ko se je pred nami odprla manjša dolina in šele takrat smo zagledali pravo goro. Takrat smo skoraj obrnili, saj smo ostali brez vode. Tudi čudoviti pogled na Zelene pruge nas ni več odvrnil od tega, da bi šli nazaj, proti avtu. Hvala Bogu je tukaj Boris vztrajal in šli smo še v dolino, kjer je bilo manjše jezerce. Tukaj pa smo dobili plačilo - izvir pitne vode! Juhu! Malo smo še poklepetali z dvema planincema in jo mahnili proti vrhu. Na vrhu se je odprla prelepa panorama - Žabljak in okolica sta bila še posebej lepa! Vpisali smo se v knjigo in šli nazaj. Spodaj, pri jezercu sva se z Dejanom okopala in predlagal sem, da bi noč preživeli kar tukaj, v gorah. Ko pa je napočil čas večerje, smo ugotovili, da je Boris vzel namesto prebranca konzervo sadne solate! Ojej! Predstavljajte si, trije lačni moški, sredi ničesar in 4 ure hoda do avta, z eno konzervo jote in eno konzervo sadne solate. Povem vam, take naravne sile še nisem čutil, ko smo izčrpani jedli z eno žlico (onadva sta namreč bila brez pribora), eno konzervo jote, sredi Durmitorja!!! Verjetno bi se zgrizli ob prvi priliki! Po večerji, ko smo bili premalo siti, da nas je dražilo po želodcih, smo se odločili, da krenemo proti avtu in prespimo na sedlu. To je predlagal Dejan, ki je bil po moje še najbolj lačen. In zelo prav je imel! Odrinili smo nazaj proti avtu, ki nas je čakal na sedlu. Med potjo nas je ujela tema. Nazaj smo šli po drugi poti, saj smo hoteli čim preje priti do tiste ceste, po kateri smo se pripeljali na sedlo. Nikoli pa ne bom pozabil tega trenutka: hodil sem prvi in kar na enkrat svetilka ni več obsvetljevala skal in trave! "Kaj je sedaj to?!?". No, ugotovili smo, da je bil pred nami globok prepad. Če bi kdo od nas padel tam doli? Ne vem... Dna prepada svetilka sploh ni mogla obsvetiti!

Prišli smo nazaj do ceste in potem počasi do avta. Aleluja! Kot bi prišel domov, sem se počutil! Tako lepih zvezd, kot so bile tisto noč še nisem videl. Prav lepo je bilo zaspati ob pogledu na njih...

Dan 4 - 03.08.2005: Bobotov Kuk (2523m) - Budva

Vstali smo ob 7:00 - no, Boris je, midva z Dejanom pa sva še poležavala kake pol ure. Krenili smo proti obali. Nekaj časa je bila pot identična tistemu makadamu prejšnjega den, potem pa končno! Asfalt! (danes je ta celotna cesta že asfaltirana). Mimo Žabljaka smo se peljali proti Boki Kotorski. Vmes smo se ustavili pri starem rimskem mostu, pod katerim danes ne teče več voda, saj se je od takrat struga spremenila. To je bil Most na Moštanici. Poleg te zanimivosti, pa je bilo zraven še smetišče - res lepa turistična točka. Do Boke ni bilo nič posebnega. Le to, da smo se pošteno skregali med potjo, saj v nekem ozkem delu ceste, ob odmikanju drugemu avtu nisem zapeljal tam, kamor so si drugi zamislili. Ja, verjetno smo po štirh dnevih v avtu imeli že vsi trije dosti eden drugega. Še dobro, da nismo jadrali.

Boka. Do tukaj sem leto prej (2004) prigonil s kolesom. Po zelo ozki in ovinkasti cesti smo prvič prispeli do morja. Tukaj se nismo ustavljali. Boka je bila tisti čas precej umazana - po obali je ležalo polno smeti. Praktično smo samo peljali skozi!

"Pogled na zaliv Boke Kotorske in mestece Risan."

Pot se je nadaljevala proti Budvi. Malo pred Budvo smo se ustavili v nekem letovišču. Budva je draga in v tem kampu bi bilo ceneje prespati. Kamp je imel lepo plažo, a noči nismo preživeli tukaj, saj se je ob mraku začela invazija komarjev. Lokacija je bila neposredno zraven močvirja oz. neke sladke vode. Prav zaradi komarjev smo krenili naprej, v Budvo. Tam pa: kaj in kam? Do tega večera smo spali tam, kjer smo pač pristali. A sredi turističnega mesta to ni bilo možno. Nismo hoteli poiskati apartmaja, saj je bilo prvo treba na pivo. Imeli smo veliko srečo, da je bil na enem mestu prostor, kjer smo parkirali. Dokaj skrit. Čeprav nas je omejeval visok pločnik, sem po nekaj poskusih le spravil avto nanj. Zaklenili smo in šli na par piv. Ker je bilo to mesto dovolj odmaknjeno, smo potem tukaj tudi prenočili. Jaz v avtu, Dejan in Boris pa zunaj.

2.stran I 3.stran

na vrh