S KOLESOM DO ŠIBENIKA (02.08.-08.08.2008)

"7-dnevno potovanje s kolesom do Dalmacije. Bila sva na treh večjih otokih in skupaj prevozila 461 km..."

Prikaži večji zemljevid  

Dan 1: Senovo - Vinica, 103,59 km, Vmax=70,2 km/h, Vpovp=18,78 km/h, t eff=5:20:56

Že meseca maja mi je Miha na NES-ovem teku v Mariboru dejal, da bi šel poleg na kakšno potovanje s kolesom. In tako sva se odločila najprej iti do Zadra. V petek zvečer je prišel do mene. Prespala sva in zjutraj krenila na pot. Mirno sobotno jutro je spremljalo začetek potovanja. Zaradi ravnine Krškega polja sva hitro napredovala proti Novem mestu skozi Kostanjevico n/K in Šentjernej. V Novem mestu sem sproti nabavil še kolesarske rokavice, saj so prejšnje dobile noge in nikjer jih nisem našel. Brez njih bi bilo malce neudobno za roke. Tudi prvi počitek je bil tukaj. Pri Tušu sva zaužila lubenico in nato izbrala pot proti Beli Krajini. Ker do tja vodi več cest, sva izbrala najkrajšo, a s tem tudi hribovito cesto skozi Uršna sela. Bilo bi precej enostavneje iti skozi Dolenjske Toplice, a tam bi bila pot daljša za kakih 8 km. Malo pred Črnomljem sva bila nagrajena s čudovitim dolgim spustom, kjer sem pozabil na vse tiste klance poprej - tudi hitrost 70,2 km/h ni bila zanemarljiva, saj je bila to najvišja hitrost na celotnem potovanju. V Črnomelj sva prispela okoli 12h. Tam sem po kar nekaj letih spet obiskal sošolca iz srednje šole. Gregor naju je pogostil v gostilni (hvala) s kosilom in ravno takrat je nad Belo Krajino prišla nevihta - po nekod je prinesla še točo. Imela sva veliko srečo, da naju ni ujela kje na poti!

Jutranji pozdrav sonca, zato se Miha že maže s kremo - na nadvozu nad avtocesto pri Veliki vasi.

Pri sošolcu Gregorju, v Črnomlju.

Sledila je le še kratka tura do Vinice, ki leži na meji s Hrvaško. Ker sva se hotela dobro in v miru naspati, nama ni najbolj dišalo da je bil v sosednjem kampu prvi "Šengenfest" - koncert! Nastanila sva se, kar se da daleč stran od prizorišča. Tudi nek francoz je naredil enako. Tudi on je kolesaril, a njegova pot je bila iz Pariza do Beograda, kamor je šel na obisk k ženi. Ni mogel prehvaliti lepote naše države. Potem pa je prišla noč in z veseljem sem v oddaljenosti poslušal bobnenje koncerta, ki me niti malo ni motil. Kmalu za tem, ko sem zaspal, pa so sosedje začeli peti. Komaj sem zaspal nazaj. Ob kakih pol treh pa je na terasi, ki je bila oddaljena kakih 30 m, začela s prepevanjem skupina pijanih dolenjcev. Za nameček še z spremstvom harmonike. Skoraj sva spakirala in šla naprej! Koncert, katerega sva se tako bala, pa se je zaključil že mnogo prej! Ironija pa taka! Aja, kamp Kolpa je bil. Najverjetneje se je tudi Mihi močno zameril...

Vinica - oba sva bila vesela osvežitve v vodi.

Midva z Sebastianom iz Pariza.

Dan 2: Vinica - Senj (kamp Spasovac), 112,77 km, Vmax=68,5 km/h, Vpovp=18,5 km/h, t eff=6:27:04

Zjutraj sva se zbudila ravno obratno, kot pa pravi reklama za Dormeo: Ne-spočita in ne-naspana! Ne vem, kako dolgo sem preklinjal osebe iz terase! Če bi bila recepcija odprta že pred najinim odhodom, bi sigurno zahteval denar nazaj! Olje na ogenj pa je bila še izguba sončnih očal. Nikjer v kampu jih ni bilo in nihče jih ni videl ali našel. Odrinila sva naprej. Takoj za mejnim prehodom sva srečala skupino Slovencev, ki so se odpravili v Albanijo, kjer bodo kolesarili. Zanimivo!

Pot sva nadaljevala skozi Bosiljevo in Generalski stol. Lepa pot, z zelo malo prometa. Rahlo razgibana, a nič kaj zahtevna. V Generalskem stolu pa se je cesta priključila na glavno cesto iz Karlovca za Senj in s tem se je tudi promet občutno povečal. V Josipdol sva prispela okoli 12h. Tam sva imela kosilo zadaj za trgovino, kjer je bila senca. Miha je spet narezal domač Savinjski želodec ki je bil najina glavna jed že 2 dni. Mmm...

Sledil je še počitek. Ker nisem hotel zaspati, sem malo spreminjal težišče na kolesu. Premikal in menjal sem težke ter lahke stvari po svojih torbah. Miha pa je ta čas že "nažagal nekaj malega drv". Naprej sva šla okoli pol treh. Že prej nama je lastnik trgovine povedal, da naju čaka vzpon. In res! Kmalu za Josipdolom se je pričel vzpon in ni ga hotelo biti konec. Nekje vmes se je cesta začela celo ravnati in prišel je celo mali spust. A na koncu tega spusta pa je cesta dobila odstavni pas in vedel sem, da to ne pomeni nič kaj dobrega! Bil je nov vzpon in to precej strm. Po nekaj pavzah in nato spet vzponih sva končno ugledala tablo "Kapela 888 m n.v.". To je bila tudi najvišja točka najinega potovanja. Potem pa spet lep in dolg spust za nagrado. V Jezeranah sva našla trgovino, ki je celo obratovala in tam sva nabavila kosilo: fileke in testenine, pa tudi hladne vode. V Brinjah je bil daljši postanek in čas za kosilo. Ustavila sva se ruševninami gradu Sokolac.

Počitek za trgovino v Josipdolu.

Na prelazu Kapela (888 m n.v.).

Ruševine starega gradu v Brinjih (Grad Sokolac).

Po kosilu je sledil še vzpon na zadnji prelaz - vmes pa še nakaj spustov. Na poti proti prelazu je mimo mene pripeljal črn HR Mercedes in tip v avtu je dejal: "Uhvati, uhvati!". Prijel sem se za odprto okno in se s komolcem naslonil na avto. Švignili smo mimo Mihe, ki mu ni bilo nič jasno! Vlekel me je kakih 600 m in to s hitrostjo čez 60 km/h. Na vrhu klanca sem se spustil in potapkal po avtu ter se zahvalil. Ko je Miha prigonil do mene sva se spustila naprej; šlo je navzdol. Kmalu pa sva na kolesa morala pritrditi luči, saj naju je že dohiteval mrak. Prelaz Vratnik (700 m n.v.) sva dosegla že v temi. In končno je sledil še zadnji spust. Spust v Senj! Ta spust sem želel posneti, a je bila že trda tema. Res pa je, da je bil prav zaradi teme ta spust še bolj vznemerljiv! Kampirala pa sva v kampu Spasovac, 2 km južno od Senja. Bil je precej naporen dan!

Dan 3: Senj (kamp Spasovac) - Novalja (kamp Straško), 64,64 km, Vmax=61,7 km/h, Vpovp=16,03 km/h, t eff=4:01:51

Zjutraj sem se zbudil prvi in tudi prva stvar, ki mi je prišla na pamet je bila, da čim prej pobegneva iz kampa. Ker sva v kamp prispela šele po deseti uri zvečer, se nisva prijavila - ni bilo več nikogar. Pa tudi 12 EUR na osebo za kamp brez tople vode bi bilo res malo drago! Najprej sva šla nazaj v Senj. Miha je ponoči na tej relaciji izgubil rokavice, a jih nisva našla. 24 ur je minilo, pa sva izgubila že vsak po eno pomembno stvar! Zajtrk sva imela na parkirišču za bencinsko postajo. Po zajtrku pa sva spakirala skoraj v tišini, saj sva vedela, da naju na tej etapi čakajo visoki vzponi! In res so bili...

Nekje na poti proti otoku Pagu. V ozadju levo otok Prvić.

Pogled na pobegli trajekt za otok Pag.

2.stran I 3.stran

na vrh