4. DAN: VUKOVAR – ILOK: 46,65 km, Vmax = 70,4 km/h, Vpovp = 15,74 km/h, t eff = 2:57:49

Ob Donavi pri spomeniku v Vukovarju.

Ko sem zjutraj pogledal skozi okno, nisem mogel verjeti, da je spet lep, sončen dan! Kako to, nama ni bilo jasno. Pa saj so že dva dni prej govorili, da bo dež. Pa ga niti ta dan ni bilo. Vseeno sva počivala do enajstih in šele nato krenila na pot. Najprej v bližnji Lidl po golaž v konzervi, nato malo po centru mesta in pa v muzej Vojne na hrvaškem. Tam je bila tudi skupina osnovnošolcev, katerim pa je bilo vse drugo bolj zanimivo, kot pa zastarelo orožje, ob katerem je vedno pisalo, da je bilo zapelenjeno med vojno Jugoslovanski Ljudski Armadi. Tanki, topovi, oklepniki, letalo in proti zračno in oklepno orožje je bilo za naju zanimivo, še posebej, ker so ogledi zastonj.

Zgoraj: V muzeju vojne, Vukovar, pred MiG-om 21. Spodaj: Ostanki vojne so še vedno vidni!

Po ogledu pa naprej za Ilok. A glej, ravno ko sva zapuščala Vukovar se je začelo močno oblačiti in padlo je nekaj prvih kapelj. Sedaj pa sva ga naj*bala! Kam se skriti, ko sva bila sredi polja in pa nikjer okoli ni bilo nobene zgradbe. Pa še veter je pihal, kot da bo konec sveta. V prvi vasi (Sotin) sva se ustavila in poiskala mesto, kjer bova prevedrila in imela kosilo. Dežja ni bilo veliko, zato sva kmalu šla naprej. Ker je še vedno pihalo, je bila to spet muka. Vsaj nekaj dobrega namena pa je ta veter le imel. Cesta je bila zato takoj suha in tudi rahlo vlažna oblačila so se sušila kar sproti.

Vedrila sva zaradi dežja.

Do Iloka je nama bil podarjen še tu pa tam kak mali spust in nato še seveda vzpon, toliko, da nama je čas potovanja podaljšalo vse do šestih zvečer, ko sva prispela v Ilok. V mestecu sva šla vse do konca naselja, kjer stoji srednjeveško obzidje. Tam je bila tudi lepa cerkev, kjer sva se slikala s psom, ki ni hotel iti stran od naju – no, mislim, da je bila psica. Ravno ko sva hotela naprej, za iskanjem prenočišča, naju je pred vhodom v cerkev ustavila starejša gospa, ki je rekla, da naju povabi na »konjak«. Prikimala sva, a v resnici je rekla »konak«, kar pa pomeni prenočišče. No, to je bila še boljša stvar, saj niti dovolj Kun nisva imela za kako drugo varianto prenočišča. Ko je bila ona pri maši, sva imela dovolj časa, da greva na kavo in kupit nekaj za pod zob. Medtem, ko sva jo kasneje čakala pred cerkvijo, so se nama porajale misli, kaj pa če se je šalila. Ura je bila že skoraj osem, in tudi mračiti se je počasi že začelo. Končno je prišla med drugimi iz cerkve tudi ona in odšli smo do njene hiše. Gospa Danica je bila zelo prijazna in hkrati vesela, da sva midva z Miho govorila srbo-hrvaško. Bila je vdova, otroci imajo že svoje otroke in tako živi sama. Ves čas je ponavljala, kako rada pomaga, itd... nama se je najprej šlo zgolj za gratis spanje, a nama je skuhala še (povsem) domačo paradižnikovo juho, katero bi jaz jedel še naprej z golimi rokami, če bi mi kdo takrat vzel žlico – tako je bila dobra! Tudi domače rakije sva vrgla na jezik, katero je zvaril še njen pokojni mož. Pokazala nama je sosednjo hišo, v kateri sva prespala. Tukaj so imeli več manjših hišic, ki so skupaj oklepale dvorišče – zelo zanimiva arhitektura! Namesto, da imajo eno veliko hišo, so tako (lastnoročno) postavili več manjših. Zaspala sva s polnimi želodci, zelo vesela in presenečena nad naključjem in srečo, katero sva imela ta dan... No, v bistvu naju je več ali manj sreča spremlja že vse štiri dni! Očitno so vsa ta kosila ob cerkvah le nekaj pomenila ;-) !

Z gospo Danico, v Iloku.

5. DAN: ILOK – BEOGRAD - SENOVO: 141,85 km, Vmax = 52,5 km/h, Vpovp = 20,03 km/h, t eff = 7:04:43

Prečkanje Donave med Ilokom in Bačko Palanko.

Zbudil sem se prvi in šel ven »na zrak«. Čudil sem se, da mi sploh ne paše stati na nogah in zato sem se usedel. Bedra sem imel trda kot kamen. Pa tudi koleno že dva dni štrajka in to levo, s katerim do sedaj nisem imel težav. Tudi Miha je imel nekaj podobnih težav. Gospa Danica nama je pripravila zajtrk, a sva ga dopolnila še z žitaricami, katere sem tovoril še zapakirane vse iz Slovenije. Kar nekaj časa smo se poslavljali in na koncu naredili še skupno fotografijo – res, prijazna gospa! Krenila sva na pot. Tokrat sva imela kratko pot do Bačke Palanke, kjer je prehod za Srbijo. Tokrat sva prvič peljala preko široke reke Donave. Spoštljiva reka je v jutru polzela pod mostom in nekaj minut sva opazovala njen mogočen tok. Na obeh straneh na carini ni bilo nobenih posebnosti. Vse pa je zanimalo le, do kod in od kod greva. Skrenila sva desno in tokrat brez vetra v prsa sva hitro napredovala proti Novem Sadu. Tja sva prispela že ob desetih dopoldan in v parku sva si privoščila malce daljši počitek.

Dan je bil spet čudovit, topel in sončen. Pravo nasprotje prejšnjega popoldneva na poti do Iloka! Na križišču je bila tabla, ki je označevala markirano kolesarsko evropsko pot in pisalo je, da je do Beograda kar 98 km. Čudno se nama je zdelo, saj je karta kazala le 77 km. Vseeno sva krenila na pot in kmalu spoznala, da sva se podala na neznosno bojevanje z vozniki tovornjakov, avtobusov in vsega ostalega. Nenehno trobljenje, prehitevanje kar se da blizu najinih ramen in slabe cestne podlage. To je bila cesta, ki je imela povrhu vsega še kmalu za Novim Sadom precejšen vzpon. Na koncu vzpona sva zavila desno, na parkirni prostor neke gostilne, kjer sva malo sedla. Ne vem za Mihovo mišljenje, ampak sam sem imel malce načete živce zaradi take vožnje. Ampak po moje je njemu podobno rojilo po glavi. Tam sva spet našla tisto modro tablo, ki je kazala smer levo, dol iz te glavne ceste in navajala, da je do Beograda še zmeraj 81 km. Prodajalec sadja in medu nama je rekel, da naj greva po njej. Govoril je skoraj slovensko. Rekel je, da je končal srednjo živilsko šolo v Mariboru, potem pa je delal nekaj let v Novi Gorici v MIP-u, kot mesar. No, njegove roke so bile stoodstotno tistega čokatega kalibra. Takrat sem mu tudi povedal žalostno novico, da je ravno teden prej MIP šel »cugrunt«. Vstrajal je, naj greva po tisti markirani kolesarski poti, da je ta prenevarna za kolesarje. Poudaril je tudi, da kradejo prometne znake zaradi materiala. Čeprav je bilo kar nekaj kilometrov dlje, sva zavila dol iz glavne ceste in nekaj časa kolesarila med vinogradi, a trobljenje vseeno ni ponehalo s strani voznikov. To naju je resnično spravljalo ob živce. V vasi Beška ni bilo nobenega znaka in vprašala sva za pot. Domačin naju je usmeril in čez čas sva prišla nazaj na glavno cesto! Sranje! Zastonj sva naredila nekaj kilometrov in potem spet vztrajala na glavni cesti vse do Indžije. Med potjo sva dohitela pokvarjen avtobus, ki je počasi lezel po cesti. Tam nama je spet neka ženska potrobila v rit, čeprav smo vsi morali voziti za tistim pokvarjenim avtobusom. Takrat sem sam izgubil živce in začel kričati in mahati nazaj. In delovalo je. Do Stare Pazove sva se tako borila naprej, tam pa končno skrenila spet na stranske ceste.

Zgoraj: Na eni od stranskih cest. (Foto: Miha Ročnik) Spodaj: Prebijanje proti Beogradu skozi Zemun.

V Novih Banovcih pa sva izvedela, da je stranska cesta naprej proti Zemunu v resnici zelo slab makedam in ... spet na glavno cesto! Tako sva kolesarila pol po glavni cesti in pol po stranskih. V Zemun sva prispela ob 16:30 in se prebijala skozi gost promet v Beograd. Železniško postajo sva tako dosegla ob pol šestih, do koder sva se pripeljala preko Starega mostu, kjer vozijo tudi tramvaji. In potovanje je bilo končano. Miha je tam spoznal še dva slovenska turista, ki sta dva dni prej spala v nekem hostlu, kjer je vse smrdelo po plinu in ravno takrat sta zato iskala drugo prenočišče. Kupila sva karti in povečerjala pleskavice. Kolesa sva pakirala kar na sredi železniške postaje in to je bila prava atrakcija za mimoidoče ljudi. Vlak je imel odhod ob 21:50, spalni vagon in vse skupaj za samo 23,60 EUR. Poceni, ni kaj! V Krško sva prispela drug dan, ob pol sedmih, kamor naju je prišel iskat brat. Bilo je zanimivo potovanje!

Zgoraj: Federalna palača. (Foto: Miha Ročnik) Spodaj: Pogled na Donavo na poti proti železniški postaji.

Ostale fotografije si lahko ogledate v Galeriji "S kolesom do Beograda 2009".

Nekaj utrinkov v zvoku in sliki:

S traktorjem naprej, Lonjsko Polje. (Dan 2)	Traktor in slavonski merjasec. (Dan 3)
Na poti proti Vukovarju. (Dan 3)	Mali na choperju. (Dan 3)
Zelo močan veter, malo pred Vinkovcim. (Dan 3)	Vožnja za pokvarjenim avtobusom. (Dan 5)

 

1.stran

na vrh