Dan 8: Banići - Boka Kotorska (Oštri rt) - Dubrovnik, 156,34km, Vmax=64,0km/h, Vo=16,4km/h, t=9:22.25, tekočina 4,0l

Zjutraj sem posušil opremo in spakiral - via Boka. Ta dan sem prekolesaril rekordnih 156 km, kar je moj osebni dnevni rekord! Premražen in ne-naspan sem krenil. Počasi, saj me je ob 8:00 zjutraj še pošteno zeblo. Med potjo sem srečal 3 dekleta, ki so prav tako vsaka s svojim kolesom kolesarile proti Dubrovniku. Spale so v istem kampu kot jaz prejšnjo noč in takrat sem mislil, da so Italjanke, bile pa so Španke. Malo smo poklepetali in jaz sem krenil naprej, proti Prevlaki (Oštri rt), one pa v Dubrovnik. Malo neprej, od Dubrovnika se je začel manjši vzpon in tam sem naredil tole fotko, ki je verjetno že zlajnan motiv, saj je bil to edini kotičak za fotkanje. Že od prvega dne me je skrbelo, kako je kaj s filmi, ki se cel dan "grejejo" na soncu, v črnih torbah na kolesu. Ko sem jih nekje tretji dan enkrat vzel v roke, so bili zelo vroči... V Zrekovici sem spet nabavil energijo - tokrat 375 gramsko Milko, pa še nekaj sem imel v rezervi. V Čilipih, pri dubrovniškem letališču sem skrenil na vzporedno cesto magistrali. Ta pot je bila precej hribovita, kar nisem pričakoval. Med potjo me je klical Rado, če sem res krenil na pot, pa sem mu povedal, da sem že skoraj na cilju! Kakih 8 km pred Prevlako sem pri nekem domačinu nafehtal malo vode, pa mi je on prinesel plastenko Jamnice. Odklonil sem jo, češ da nočem delati stroškov in prosil za to, kar pije on. No, to ni bilo drugega kot deževnica, ker tam doli ni vodovoda. Bil sem čisto na jugu, toliko, da mi je moj edini prijatelj-sopotnik, radio vlekel "Albania Radio". S tem gospodom sva malo govorila seveda spet o vojni, kako so bili tukaj dolgo časa pod srbsko okupacijo. Kazal mi je po hribih, kje so Srbi imeli postavljene havbice in tako naprej... Bil je zelo prijazen. Žena mu je umrla, otrci so šli in tako živi sam. On mi je povedal, da je Prevlaka nekdaj bila raketna baza, ki je "ščitila" jug Jugoslavijem kar prej nisem vedel. Na Prevlaki sem malo fotkal in se ganjal po polotoku. Polno zapuščenih vojaških objektov, itd. Imajo celo urejeno turistično prevažanje po tem bivšem vojaškem objektu - jaz sem imel svoj prevoz. Potem, ko sem naredil še ciljno fotko pri nekem starem zidanem opazovalnem stolpiču, sem se opravil nazaj, čez ozemlje Črne Gore.

S tremi Špankami.

Dubrovnik, v ozadju otok Mljet, katerega sem žal izpustil :-( .

Na Prevlaki. Zadaj zapuščena raketna baza; v ozadju pa obala Črne Gore: vstop v Boko Kotorsko.

Pogled na polotok Prevlaka (Ostri rt).

Na mejnem prehodu je bilo na hrvaški meji vse O.K., medtem ko sem imel na črnogorski meji malo težav. Carinik je dejal: "Pa Matej, pa kako da ja znam, da si to ti na slici?" In res, nisem se bril že kakih 10 dni, tako da mi je fiks že pošteno zrasel... "Se moram obrit?", sem dejal. A kmalu sva že govorila o vstopu Slovenije v EU, o tem, da je on delal v Mariborskem TAM-u, pa kako se živi v Sloveniji... Ni pa mi bilo ravno prijetno, ker je 10 minut preverjal moj potni list... Poslovim se še od njih - ves vesel, da so me spustili čez in jo mahnem mimo Herceg-Novih proti Hrvaški. Tu, v ČG so imeli še avtomobile, katere pri nas ne vidiš več... kaj čmo. Lepo čez hrvaško mejo in hitro proti Dubrovniku. Toliko povoženih "blavorjev", dolgih od 50 pa do 100 cm je bilo na cesti, da sem moral dobesedno križariti med njimi! Gonil sem s hitrim tempom; ne vem kje sem kar naenkrat dobil energijo - mogoče Milka dela čudeže.

Malo pred Dubrovnikom pa sem imel prvi (in edini) defekt gume. Sprednja guma je dobila trn s strani, a je držala pristisk še vse do kampa - še kakih 6 km! Priporočam te gume: Michelin TransWorld City - zelo dobra guma! V kamp sem prišel ob kakih 21:30 in na recepciji povprašal po tistih treh Špankah in si postavil šotor zraven - a jih ni bilo doma. Sploh ne vem, kdaj sem zaspal...

Krpanje predrte gume v kampu Solaris - Dubrovnik.

Dubrovački Most / Most Dr. Franje Tuđmana / Most Dubrovnik

Dan 9: Dubrovnik (Solitudo) - Blace (Rio), 110,12km, Vmax=52,6km/h, Vo=17,1km/h, t=6:26:55, tekočina 3,5l + 3 pive

Prva stvar, ki mi je zjutraj prišla na pamet, je bilo "flikanje gume"! Zanimivo je zjutraj guma še zmeraj držala nekaj pritiska. Po končanem "flikanju" sem začel pakirati in si hkrati kuhal kosilo. Skoraj tradicionalno sem spet jedel vampe in testenine, katerih pa sem sedaj imel že malo pod vratom. Poslovil sem se od Špank in jo mahnil. Skozi mestno gnečo sem se prebil na hitro; prijel sem se za nek kamion in tako s hitro vožnjo (do 50km/h !) nadaljeval. Voznik me je opazil in pričakoval sem jezno mahanje... A ne! Očitno je tudi on užival. Tako mi je prihranil sigurno kakih 5 km gonje kolesa. Na Dubrovačkem mostu (baje se sedaj malo drugače imenuje: Dubrovački Most / Most Dr. Franje Tuđmana / Most Dubrovnik - katera verzija vam je pač ljubša) sem naredil še nekaj fotk, nato pa skoraj zletel v prepad! Peš pot - pločnik za ograjo je bil namreč speljan v desno in na enkrat se je nehal - v zraku... Kaj so stem mislili mi ne bo nikoli jasno - po temi bi sigurno zapeljal dol... Mejni prehod z BiH se je pojavil kar na enkrat, kake 5 km prej, kot pa je narisano na karti, tako da sem bil kar malo presenečen. BiH carinika sem zatonj prosil štampiljke, da imam lepo dokaz, da sem bil tam... "Pa šta će ti štampiljka, Matej?", se je delal norca. Dejansko je izgledalo vsem carinikom, kot da se jim sladko jebe; večinoma so se zafrkavali med sabo in smejali ter spuščali ljudi skozi, kot da tam sploh ni mejnega prehoda... Pot mimo Neuma je potekala malo v hrib in nato malo spusta, do obale... To edino BiH letovišče je omejeno s pogledom na Pelješac, kjer sem par dni nazaj grizel kolena - s spoštovanjem sem pogledoval hribovitega veljaka med hrvaškimi polotoki. Celo pot sem mislil na najslabše: koleno je že začelo boleti in tudi kolo je začelo nekaj štrajkati! Komaj sem čakal, da zagledam delto Neretve. Na zadnjem počivališču pri vasi Raba je na parkirišču stal moški in spraševal ljudi, če rabijo sobo za prenočitev. Malo sva klepetala in ponudil mi je breskve in slive - vse tam, na delti Neretve zraslo. Pokazal mi je pot do kampa, čeprav sem kmalu videl, da nima ravno pojma, kaj mi kaže. Kmalu za tem sem prišel do mesta, kjer se je pred mano razprla dolina - delta Neretve. Vau! Ravno je bil zahod in pogled naravnost čudovit...

Lep pogled na zahod in obsijane namakalne kanale.

Nato je šel in kmalu prišel nazaj. "Pridi z mano.", je dejal... Šel sem z njim do kuhinje, kjer je ravno nehala z večerjo kompletna družina, ki je imela kamp. Gazda je sedlel na enem robu mize, jaz sem se usedel na drugega in žena je dala pred mene zvrhan krožnik špagetov z mesom - ko neki "makaron flajš"... Ni mi bilo nič nerodno, ko sem se zapodil ko prase med špagete - bil sem sestradan! Ko sem pojedel, je gazda začel nakladat: "Vedno bom pomagal Slovencem, saj ste vi nam pomagali med vojno z orožjem, ...". Baje naj bi tudi Avstrija in Nemčija, sem slišal od njega. Stari je sedel tako, oficirsko, strogo in družina okoli njega - sinova sta sedela vsak na eni strani, žena je pa mene stregla. Mlajši sin me je potem peljal v prikolico, saj je gazda rekel, da lahko spim v njihovi prikolic -za posebne goste - da ne bom postavljal šotora. Potem pa takoj nazaj, kjer smo se še malo pogovarjali - spet je začel, da je tukaj potekala invazija, da naj bi tukaj pobili 3000 srbov, pa take hude stvari, kot bi kak film gledal; npr. "Saving Private Ryan"... Nato sem šel zraven, pa najprej sploh nisem vedel, kam gremo. Šli smo (gazda, eden od sinov in jaz) v nek kafič, kjer je gazda častil mislim da kake tri runde... Jaz in sin, ki ni bil kaj prida zgovoren, sva sedela za eno mizo, šefe pa z nekimi ljudmi za drugo. Vse zastonj. Po kakih dveh urah smo šli nazaj v kamp, kjer sem se gosposko raztegnil po postelji in zaspal.

Dan 10: Blace (Rio) - Malo pred Splitom, 121,34km, Vmax=54,0km/h, Vo=16,5km/h, t=7:21:35, tekočina 4,5l

Zjutraj me je lastnik pogostil z vsem mogočim - v bistvu je bilo še za druge goste - čevapčiči, pečene perutničke in prsa, pečena paprika, ... "Evo, trebat če ti snaga, sine", je dejal, jaz pa sem lomastil, ko da mi je zadnjič! Potem pa še sadja - kakršnega sem hotel, saj tu je že vse dozorelo! Delta Neretve je en sam velik nasad in namakalni sistem. Se spomnem, kako so prejšnji dan, ob zahodu, bili obsijani namakalni kanali. Kake 5x8km, če ne več, samih nasadov! Izvedel sem še, da je bila tista gostilna njegova, ima pa jih baje še v Kranju in Ljubljani. Pa da ima v lasti kakih 5000 dreves oljke, pa ne vem koliko drugih, sadnih dreves... Pot sem začel počasi, saj sem bil še precej "nažrt". In spet klanci - pravi peklenski balzam za moje koleno; v bistvu oba! Pokrajina me je na začetku spominjala prej na kako alpsko dolino, kot pa obmorsko, saj je bil ambient že tak - skale, pa nekakšne brunarice, ... Očitno nisem imel veliko moči, saj sem imel po 35 km že 5 pavz. Ves čas sem vozil vzporedno s Peljšcem, ki mi je skoraj takrat vzel vso voljo. Tudi ta pot me je spominjala nanj. Ampak po nekod so bile tudi ravnice - blažene ravnice. Če bi imel celotno pot ravno, bi pripeljal direkt do doma! Tolažil sem se, da bom pač moral skleniti krog, tam, kjer sem iz Splita skočil na otoke. Magistrala je med Dubrovnikom in Splitom precej prometna in zato nevarna. Vsi vozijo not, v ovinek in to se zelo pozna na desnih ovinkih, na kakršnem me je po "armofleksu" oplazil nemški Neoplan; v bistvu se mi je to zgodilo dvakrat - še en kamion, pa se ne spomnim več, kateri je bil prej. Seveda prej še potrobijo, da te še bolj premakne, ko trzneš! V Makarski smo bili že s srednjo šolo na neki ekskurziji, tako da sem teren vsaj na videz poznal - vsaj na videz, ker sem pozabil na tiste klance nad Makarsko, zaradi katerih mi je koleno še bolj štrajkalo! Dvignil sem se na kakih 160 m.n.v. . Razgled nad mestom je bil lep, a s težavo prigaran.

Do Omiša sem potreboval kar nekaj časa, saj ga ni in ni bilo od nikoder - vse dokler se cesta ni začela lepo počasi spuščati. Vse skozi center mesta sem križaril kot kralj po svojem posestvu - najbrž sem bil že poln sam-sebe, ker sem prigonil do sem... Lepo mestece, stisnjeno med mogočne skale in morje. Najbolj so mi ostale v spominu tiste visoke pečine. Za Omišem lepa, dokaj ravna cesta - zelo primerna za moje koleno. Bila je že tema, ko sem prispel v kamp, kakih 10 km pred Splitom. Sploh nisem vedel, kako se kamp imenuje, samo čimprej sem moral spat. Meni nič, tebi nič sem postavil šotor. Zraven so bili neki Nemci, ki pa so imeli svoj posel - Tarok. Res je - na šverc sem probal, pa kar bi se zgodilo, bi se. Ker sem imel samo še kakih 300 Kun, si nisem mogel kaj, kot pa da se prešvercam čez noč in zjutraj na vse zgodaj odrinem. Iz kolesa sem dal čim manj robe, da sem bil zjutraj lahko pripravljen...

Pogled na morje.

Dan 11: kamp Strožanac(?) - Zadar (Bendik), 35,18km, Vmax=39,3km/h, Vo=18,3km/h, t=1:55:12, tekočina 3,5l

Prišlo je jutro in ugasnil sem budilko, ki me je zbudila že ob 5:40! Ravno toliko časa mi je ostalo, da sem na hitro spakiral šotor in čimprej odrinil naprej - spizdil sem skozi stranski vhod, ki je vodil proti plaži. Sosednje Nemci so bili takrat že pokonci! Zgodnji ljudje, nimaš kaj :) . Ata je govoril precej naglas in imel na svoji Alfi odprta vrata in poslušal glasbo. Ponavadi v kampih spijo ljudje tudi do desete dopoldan. Močno sem si oddahnil, ko sem bil že ven iz kampa. Promet na cesti je bil zelo gost skozi mesto (Split), kot zadnjič, proti trajektu, zato sem jo žgal kar po obvoznici - in to po dvopasovni! Če odkrito rečem, mi je potrobil mislim da vsak drug voznik in si verjetno mislil, da nisem normalen! Do Salonesem tako dobival zvočne signale v rit; tam sem zavil levo na semaforju, čeprav nisem vedel, kje točno sem. Prečkal sem kar nekaj cest in seveda ograj, da sem prišel nazaj na cesto, ki gre skozi Kaštel. Tam pa spet prometa in spet 1000 zijal, ki te gledajo, kot da jim boš kaj naredil! Uff!!! To je bila verjetno najbolj nelagodna vožnja, poleg tiste po obvoznici, skozi ta del. In kot zanalašč se je ta pot spet vlekla in vlekla! Pri letališču pa sem se na hitro odločil, da se ne bom več silil. Koleno me že 4 dni boli, zadaj, nekje pri pestu vsak dan bolj škripa in poka in prednjemu menjalniku lahko povem, da ga bom z lastnimi zobmi dol odgriznil - noče več prestaviti v najvišjo prestavo!

ODLOČITEV: V Trogirju sem šel v nek obcestni market in tam kupil liter vode ter nekaj na hitro za pod zob. To je bila spet čokolada, ki je bila moj drugi glavni obrok že lep čas. Tam sem vprašal možakarja, kdaj gre avtobus za Zadar in dejal je, da vsako uro. Na postajališču sem za vsak slučaj vprašal še vsaj 5 drugih ljudi, kdaj gre in če vzame tudi kolo. Vsi so kimali, da vzame in da gre vsako uro, nihče pa ni vedel točno kdaj. Očitno so navajeni, da ko pride, pride! Vozni red je bil tu bolj teorija, oz. ga sploh ni bilo nikjer razobešenega. In končno je prišel, naložili smo kolo (no, bolj stisnili noter v bunker avtobusa) in že sem se peljal proti Zadru. 109 kun mi je naračunal, račun pa je bil malo manjši - verjetno malo v žep, a nisem se sekiral. Na avtobusnem postajališču v zadru pa so navalili na mene, če rabim prenočišče! Joj kako so bili tečni! Niti tolko mi niso pustili, da sem vzel ven kolo - potem so mi šele dali mir. Mene je bolj zanimal kamp! A o tem ni nihče vedel kaj veliko: "Pa tamo nekdje...", je bil najbolši odgovor. Tudi iz kart ni nihče znal brati, čeprav se je šlo za njihovo domače mesto - to sem kaj kmalu ugotovil. V pristanišču sem kupil karto za Mali Lošinj in se podal (bolj na slepo) proti kampu., ki je bil 3km oddaljen od centra Zadra. Bila ga je kar muka najdet. V Dubrovniku sem kamp zlahka našel po tablah, pa čeprav je bila takrat že noč...

Dan 12: Zadar (Bendik) - Mali Lošinj (Lošinj), 20,15km, Vmax=52,5km/h, Vo=18,9km/h, t=1:03:12, tekočina ??

Prejšnji večer sem na recepciji kampa dobil edinstven odziv: Nisem mogel plačati kampa v naprej, ampak kamp naj bi plačal zjutraj, čeprav sem zagovarjal, da imam trajekt za Mali Lošinj in me ne bo ob 6:00 tukaj, ker imam trajekt. Receptorka mi je zagotavljala, da bo nekdo tukaj, bilo pa ni nikogar. In tako mi je ostala osebna izkaznica v kampu, katerega niti nisem mogel plačati. Potem, čez nekaj dni, ko sem bil že doma, sem 10 min po telefonu pregovarjal direktorja, da nisem pobegnil in kaj mi je rekla receptorka, ki je njmu seveda vse zanikala... V glavnem, osebno sem potem po burnem prerekanju le dobil nazaj, saj je šla soseda slučajno v bližino tega kampa na morje in zraven sem ji dal vse račune iz prejšnjih kampov, da je direktor lahko videl, da sem potoval z dneva v dan drugam - spravljajte račune! Se splača!

Trajekt je prišel in vkrcal sem se... Seveda je bilo spet treba doplačati kolo, kot da je ne vem kako veliko, medtem ko nekemu Ljubljančanu to ni bilo treba, čeprav je nesel s sabo 2 kajaka, ki sta bila po velikosti za tri(!) moja kolesa - a tudi prerekanje s kapitanim ni pomagalo...

Na trajektu sem med vožnjo srečal še neke poznane ljudi iz Krškega in seveda stekel je pogovor o mojem potovanju. Vsaj dolg čas mi ni bilo, saj je vožnja kar trajala.

V Malem Lišinju me je pričakala sekretarka ZPM Krško Vida, ki je bila slučajno v Nerezinah - Bližala se je prva izmena Zdravstvenega letovanja otrok, tako da je bila tam in me ob prihodu celega poslikala. Pregonil sem še tistih 18 kilometrov do Nerezin in tako nekako v glavnem končal svoje potovanje... Še pred ciljem pa sem srečal nek par, ki je prav tako potoval "po dveh" in seveda pozdravili smo se kot pravi bajkerji... V počitniškem naselju pa so bili tudi krški godbeniki, s katerimi sem potem "zaružil" do jutra... O.K., do dopoldneva... očitno potreben sprostitve.

Prihod v Mali Lošinj (foto: Vida BAN)

Skupno sem prevozil 1051km.

Kolo: LeeCougan Nitro AL + Torbe TrekSport (40 lit) in Cytec (8 lit)

Fotoaparat: Nikon F70 + Tamron 28-200, fotografije so skenirane iz negativov - Fujifilm Superia 400 - HP 7280

KARTA POTI: 2000x1951 pix (611809 bytes)

 

1.stran I 2.stran

na vrh