Dan 4: Šibenik (počivanje) , 0km, Vmax=0km/h, Vo=0km/h, t=0:0.00, tekočina 2,0l + 1 pivo pri sosedih

Ta dan sem si vzel malo časa in preveril finance; nisem mogel verjeti! manjkala je že skoraj polovica od 1100 Kun... Nisem načrtoval toliko porabe. Trgovin'ca v kampu je bila "genau" 2x dražja kot drugot in takrat sem spoznal, da sem v zelo dragem kampu. Zaradi stroškov sem imel najprej namen izpustiti Brač in Hvar. Tudi odhod nazaj sem moral spremeniti. Ne bom šel s trajektom nazaj iz Dubrovnika - nebi zneslo. In tako sem počival cel dan v kampu, saj se mi v Šibenik sploh ni dalo gonit. 3-krat je čez dan padlo z vzorec dežja, 3x sem se okopal v morju. Toliko ježev še nisem videl nikjer in to ravno tam, kjer sem se včeral tako lahkotno metal v vodo, saj je bila tema. In ker mi ni dalo miru, kako bom speljal novo "ruto" do Dubrovnika in Boke, sem spet planiral in tuhtal do kam in do kdaj... 200km po hribovitih otokih v enem dnevu pač ni bilo izvedljivo, če sem hotel ujeti trajekt iz Dubrovnika, pa še financ ni! Pa toliko je še za videt in prekolesarit; domov se mi ni mudilo... pa kaj; 800 Kun gor ali dol... bom pa malo podaljlšal izlet; za 7 dni podaljška... Pa kaj. Zvečer sem se spet okopal, tokrat bolj previdno radi ježev. Glava se mi je zbistrila in med plavanjem mrtvaka sem gledal svojega curaka, kako je sijal v mesečini in kako ga je morje premikalo sem in tja... Kaj sem pa hotel, dolg čas mi je pa res malo bilo. Ko sem klical punco, se mi je oglasila "draga" ne-sojena taščica in seveda prva stvar od nje je bila, naj obrnem domov. Še zdaj verjetno ne vedo, da mi je bilo ipak dobro potovati. Ura je bila kakih 11 ponoči, ko sta me soseda, kjer so imeli Mateja povabila za mizo, na pivce. Bili so iz Nove Gorice. Z njima sem do sedaj še najbolj komuniciral. Lep občutek je bil, ko mi je po grlu stekel slovenski pir - Laški. Malo smo se pogovarjali o mojem potovanju, pa o tem in onem...

Fileki - moj najpogostejši energetski obrok!

Počitek v Primoštenu.

Kakih 18m visoka reklama na stanovanjskem bloku v Splitu - Laško pivo.

Dan 5: Šibenik - Split - Bol (Brač) , 125,42km, Vmax=55,1km/h, Vo=18,4km/h, t=6:48:13, tekočina 5,5l + pivo

Zjutraj sem se poslovil od sosedov iz Nove Gorice. Pred recepcijo me je nek moški (Hrvat) prosil, če mui napumpam gumo - seveda v polomljeni angleščini - tega sem bil kar vajen, da so z menoj začeli govoriti po tuje. Ni bilo dolgo, ko sva začela pogovor o kolesarjenju in podobno. Tip je imel 65 let in 5 vnukov, pa še vseeno je hodil vsako jutro po fasungo v Šibenik. Po eni strani (ta-pametni) je imel še kako prav, saj je mala Cedevita tukaj stala 550 SIT, pro nas pa v Mercatorju kila 1100 SIT... Ni bilo čudno, da so mi finance pešale, saj se mi ni dalo kolesart do tam - je pa res, da se nisem rad oddaljeval od šotora za dalj časa. Ubral sem jo po glavni cestii. Verjetno zato, ker je sobota, ni bilo tovornjakov. Tu pa tam kaka cisterna, pa tovornjaki za kruh... Od začetka je bila lepa ravnina vzdolž obale. Bilo je 1000 mest, kjer bi se lahko vrgel v morje kar iz kolesa in se šel ohladit vroče telo. Po Rogoznici se je cesta malo odmaknila od obale in pojavili se prvi klančki. Oh ti klančiki; nedolžni, z malim nagibom pa tako pesjanski! Do mesteca Marina pa je bil za nagrado še en dolg, rahel spust. Nato se je malo vleklo do Trogirja, saj sem neučakano hitel, pa mogoče zato; sicer luštna cesta tik ob obali. In prišel sem v tako pričakovani Trogir. Kaj? Taka, tipična italjanska gužva na cesti, da sem se moral parkrat prijet za kak avto, da me niso podrli! Avto ob avtu, trobljenje, kričanje, mahanje voznikov, ... Šibal sem čim bolj stran od tega, kot bi imel motor. Od Trogirja naprej gre cesta vzporedno z glavno, skozi Kaštel... Tam sem se parkrat prijel za avto in se šlepal - narod mi je pa mahal iz avta! Mimo letališča Split, kjer letala vzletajo in pristajajo kar na gosto! V Kaštelu (ne vem v katerem, ker jih je več) spet nekaj podobnega ko ciganija. Cesta prašna, da sem kar kašljal, vsepovsod prekopana in tako so vsaj amortizerji prišli do izraza... Malo pred Splitom -Selona. Tam se ga žgal kakih 300m kar po hitri cesti, saj druge ni bilo - narod pa 100 na uro mimo! Po samem splitu sem gonil nevedoč kam sploh grem. Spraševal sem za luko - trajekt - pa pol folka kao sploh ni vedlo za to... Komaj sem našel to luko, kupil karto in seveda CocaColo, ter jo mahnil na trajekt. Tist' liter CocaCole sem potem z'eksal v pičlih treh minutah! Vožnja s trajektom je bila super - pihalo je in vsekakor dobro "denlo". Ravno sem pisal sošolcu Matevžu, da sem tam, kjer smo bili v srednji šoli na izletu. Na Braču spet v hrib in še enkrat hrib... Potem ko sem prej izvedel, da trajekta za na Hvar ni iz Supetara, me ni moglo več nič spodnesti! Spet ta stara karta... Že tretjič me je zaje****! Naredil sem vzpon na kakih 500m.n.v. Ura je bila 15:00 in sonce je počasi prešlo v svojo hladnejšo polovico, tako da ni več pritiskalo. Drugače pa je Brač kar poraščen in razen hribovja primeren za bicikliranje po soncu. Lagano do Nerežišča. Tam je bilo na ulici že nekaj pijanih dedcev in malo kasneje sem opazil, da je ohcet - taka otoška. V trgovini sem skoraj kupil golaž, a kmalu opazil, da stane 23 Kun, kar je bilo ca 740 SIT! Za malo konzervo golaža... Kaj čmo, otoške cene - pa od česa tle živijo? Čez čas prigonim do Bola. Zadnji del je bila vožnja super; gledal sem Hvar v Daljavi in drugo, slikovito pokrajino otokov, od zadaj obsijanih z zahajajočim soncem - božansko!

Nekje na Braču...

Med vožnjo po otoku sem opazil, da me je nek mladenič na motorju že nekajkrat prehitel in mi spet prišel naproti. To je bila požarna straža... Lepo cel dan se fura po otoku. Tudi en lep čelni trk sem prehitel... in to en tip, ki me je prej prehitel z zelo hitro vožnjo! Kosem ekrat prišel v Bol, sem si oddahnil. Čeprav ni prometa (bolj tipičen otočanski promet na obroke - trajekt), mi je bil dovolj vožnje za danes. Slučajno sem zavil v prvi kamp. Najprej precej skeptičen nad okolišem kampa, potem pa čudo. V kampu so imeli kuhinjo, katero lahko uporabljajo gosti. Luksuz. Šotori so na terasah, ločeni. Tak lep intimen ambient, pa sami mladi - Sloveija... Sicer za 60 Kun, ampak je bilo vredno. Na terasi sem si spil enega Laškega iz trgovine. Izvedel sem še, kako preko luže - turistične ladje me lahko s kolesom vred pripeljejo preko, na Hvar. Ni bolš'ga!

Aja, kamp MARIO je bil!

Dan 6: Bol (Brač) - Hvar - Stari Grad (Hvar), 28,18km, Vmax=67,7km/h, Vo=12,5km/h, t=2:01:23, tekočina 3,5l

V Bolu sem se zjutraj vkrcal na ladjo. Moje natovorjeno kolo je dobilo mesto na strehi ladje, tako da sem sedel poleg (gori so bile klopi in ograja). Ni bilo lahko dvignit tako težo na tako višino. Za ceno prevoza sem bil skoraj opeharjen, saj je tip prejšnji večer rekel 80 Kun, danes pa je hotel kar 100. Čeprav sem se potem zglihal na prvotni 80 Kun je bilo že to hudo drago - na Hvar sem pa le prišel. Mesto Hvar je bilo hudo nabito s turisti. Res - gužva! V Hvaru sem srečal celo kolegico iz kolonije - Krško.Na hitro sem se okopal in jo mahnil malo stran od Hvara, v Stari Grad. Pot je bila spet hribovita - otok pač in edina zanimivost je bil tunel na vrhu hriba. V tunelu sem se enkrat slikal. Drugače pa je v tem tunelu, če voziš s kolesom ali peš prav bučno, ko se skozi pelje avto. Zdi se ti, kot da za teboj pelje tovornjak, lokomotiva in avion naenkrat - tako doni! Dolg je bil kake 1500 - 2000 m. Pridem v kamp - na pol prazen. Soseda v kampu sta ravno nehala seksat - vem, ker sem ju slišal sopihati, pa še začela sta kar pri odprtem šotoru - slučajno videl... V Hvaru sem si prej kupil kosilo, nato pa ga (spet) pojedel za večerjo.

Iz Brača na Hvar - na strehi turistične ladje.

V tunelu na Hvaru - skrivanje pred 40 stopinjami zunaj !

Dan 7: Stari Grad (Hvar) - Banići , 85,65km, Vmax=74,4km/h, Vo=16,2km/h, t=5:03:05 tekočina 3,0l

Ob 7.00 zazvoni alarm na GSM-u in kot ponavadi sem spet težko vstal. Spanje na "armafleksu" ni kaj prida, samo-napihljive blazine nisem hotel jemati s sabo, saj je kolo že tako ali tako imelo lepo težino. Plačam kamp in odrinem proti pristanišču. Tam je bila že gužva turistov. Plačam trajekt in zraven doživim šok! 217 Kun?!? Zakaj? Noro... "Za tole vožnjo?!", sem dejal. "E, pa tako je to.", je dejal prodajalec kart. Drugega kot zmajati z glavo mi ni preostalo. Spet bo treba spreminjat plan poti!

Pride trajekt (in to T-r-a-j-e-k-t!!!), velik! Med vkrcanjem me je ustavil nek star gospod. Težil mi je, kako zdravo je potovati s koleso, da je on prehodil vse hrvaške hribe, bla, bla... Res pa je, da je imel 70 let (je rekel). Pokazal mi je stekleničko, v kateri je imel neke koreninice v tekočini. Naj bi bile iz Kitajske. Ali mi jih je hotel prodat ne vem... Niti pomislil nisem, da bi zapravil še kako kuno za kaj takega. Tisto snov on zaužije zjutraj in zvečer ter se po tem počuti super. Ni bilo dolgo, ko je začel o vojni... Kazal mi je globoko brazgotino na glavi, katero naj bi dobil od četnika, z udarcem z ročajem pištole. To skupino četnikov naj bi potem Hrvati zajeli in pobili... Pa kako je hrvaška politika mačehovska do Hrvatov, pa tako naprej.... nakladal je in nakladal. "Mudi se mi!", sem dejal in krenil na trajekt... Vožnja je potekala normalno, dokler mi nekaj ni šlo skupaj... Otoki se niso klapali s karto. Nič nisem več razumel, kam gremo in kdaj pridemo. Kmalu se pozanimam in izvem, da psloh ne gremo v Velo Luko, ampak v samo mesto Korčula. Jaz pa sem ves čas gledal, kje je Vela Luka. Izstopil sem v mestu Korčula. Imel sem pomisleke, da bi ostal na trajektu vse do Dubrovnika, a ni imelo smisla tvegat in še brez veze po vrhu. Je pa na trajektu pihalo kot noro! V kraju Dominće, 3km stran od Korčule sem se po 45min čakanja vkrcal na trajekt za polotok Pelješac in sicer v mestecu Orebić. Ta trajekt je stal celih 20 Kun... Iz Orebića krenem naprej. Cesta se je začela počasi vzpenjati in po kakih 5-ih kilometrih sem videl, da to ne bo lahko! Vzpon na 400m.n.v. Bil je nekam čuden dan - ne oblačen, ne sončen - čuden v glavnem. Lahko pa da je bil čuden zato, ker se približno vedel kaj me čaka na Pelješcu. 100g čokolade, katero sem kupil v Orebiću sem "skuril" kaj kmalu, saj mi je manjkalo energije. Najprej na 400m.n.v., pa potem spet do morja; pa na 300m.n.v., pa spet do morja; pa na 200... ! Lepa psihična preizkušnja in mislim, da je bilo prvič in zadnjič, da sem in kdaj bom gonil po tem hribovitem polotoku. Fuj! Do kraja Janjina se je vlekla ta peklenska etapa, potem pa človešku bolj prijazne ravnice. V Potomijah sem nabavil za rezervo lepih 200g čokolade, če bi bilo spet kaj podobno prejšnjemu grizenju kolen. Kmalu so šli vsi tisti grami v želodček. Do mesteca Stan je bil lep spust, ki mi je vlil malo volje, dokler nisem pri vasici Zaneslina zavil s poti, ker sem hotel ubrati bližnjico. Ko sem prikolesaril do neke samotne hiše, se je cesta prelevila v blaten makadam. Ženička, ki je pred hišo trebila fižol, je dejala, da se mi ne splača zato sem obrnil - jezen, saj sem izgubil kar nekaj časa. Sredi poti nazaj, me je pošteno pritisnil klic narave in takoj je bilo treba dol s kolesa... Ko sem se olajšal, nisem več vedel, ali naj še nadaljujem, ali naj kar v nekem starem kamnolomu postavim kamp; res se mi ni več dalo! V mestecu Stan sem videl lepo, zanimivo obzidje - mislim da iz časov turških upadov. Kmalu pridem na Jadransko magistralo, na katero sem z mešanimi občutki vključil v promet.... pa niti ni bila tako prometna. Na cesti je bila tista velika kobilica, za katero sem najprej mislil, da je paličnjak. Prva stvar, ki je bila podobna kampu se je pojavila na desni strani ceste, kakih 45km pred Dubrovnikom in zavil sem dol...

Zelo velika (malo posebne vrste) kobilica kakih 50km pred Dubrovnikom. Najprej sem bil prepričan, da je to paličnjak!

V kampu je bila tudi neka skupina iz BiH, ki so letovali podobno kot mi v koloniji. Eden od vodij skupin je z mano navezal stik. Kr fajn poba. Med tuširanjem sem na steni videl ogromnega pajka, največjega kar sem jih kdaj videl v naravi. Vsa fauma je bila tukaj, južno večja. Ogromne kobilice, pajki, stonoge, ... Da pa je bil dan še bolj zanimiv, je poskrbela neka mladenka, ki je iskala svojo kolegico v tuš-kabinah. Ravno sem si pral glavo, ko je na hitro odgrnila zaveso in bil sem ravno obrnjen proti njej, z bingeljnom naprej... Ne vem, ali je bilo njej bolj nerodno, ali meni... Zvečer sem še malo klepetal s to skupino iz BiH in prav zanimivo, tiste dekline iz kabine ni bilo niti blizu! Bil sem jim zanimiv, da se jih je kar nekaj zbralo okoli mene.

Grem spat in slučajno sem opazil, da si je neka žuželka ravno na gumi mojega kolesa našla mesto za levitev. Prav zanimiva stvar, a moral sem it spat - drugi dan via Dubrovnik. Zvečer se mi je sanjalo, da sem z nogami polil posodo z večerjo... Nakar se spomnem, da sem večerjo vso pojedel in posodo opral ter jo že pospravil... Ko sem prišel k sebi, je bilo že prepozno! Noge sem imel vse premočene, saj je padal dež! Kako realne sanje. Ker tokrat edinkrat nisem spal v šotoru, mi je kot naročeno prav zdaj namočilo spodnji del spalke, ker je dež padal skoraj vodoravno - spal sem namreč pod streho iz trsja ob prikolici. Ves premražen in premočen sem spakiral in se odpravil spat na teraso gostilne - kolikor spanca mi je pač še ostalo - ura niti ne vem več, koliko je bila...

 

1.stran I 3.stran

na vrh