S KOLESOM DO BOKE KOTORSKE (06.07.-17.07.2004)

"Moje 12 dnevno potovanje čez Hrvaško in malo po BiH in Črni Gori. Potoval sam, s svojo jekleno trmo na aluminjastem kolesom... Preberite, kaj sem doživel, kako malo je potrebno, da človek popusti in koliko da vztraja do konca, kaj je čar potovati z lastno energijo; pa še... Prekolesaril 1051 km, bil na treh večjih hrvaških otokih, grizel kolena čez hriboviti Pelješac, bil skoraj žrtev nemškega Neoplana, poslušal pripovedi vojnega časa, ...".

Prikaži večji zemljevid  Napaka se pojavi pri Splitu, ker uradno ni trajektne povezave Bol - mesto Hvar!

Dan 1: Obrežje (SLO) - Plitvička jezera (HR), 140km, Vmax=64,6km/h, Vo=17,3km/h, t=8:04.14, tekočina 4,5l

Jutranji pozdrav sonca.

Zjutraj, ura 04:00 in sosed Mitja pride po mene. S kombijem me je zapeljal do malega mejnega prehoda Obrežje. Počakal je še, da vidi moj odhod, ali bom res šel v to neumnost, kot so jo nekateri imenovali... In tako se je vožnja začela, zelo umirjeno. Ob taki uri ne srečaš nikogar, razen nekaj ljudi, ki čakajo na delavski avtobus (Samobor). Potem vse lepo do Klinćih sel; tam sem zavil desno, na vzporednico ob AC proti Karlovcu. Cesta je bila pravo nasprotje - zelo prometna in polna lukenj. v Karlovac sem prispel že ob 07:50, kjer je bil prvi majhen postanek. ...

"Delim z vsemi!" - z malim psom sem v Karlovcu delil zajtrk ...

Malo ven iz Karlovca se je z razliko od mestne vožnja spet umirila in še svež sem gonil naprej. 20 km pred Slunjem je bila spet naslednja pavza - tokrat nujno mazanje s kremo, a je bilo že prepozno! Bedra so bila že hrustljavo zapečena. Slunj sem si najbolj zapomnil po zavitem mostu; verjetno poklicna deformacija, čeprav mi je voda, ki je tekla med "pravljičnimi" hiškami pravtako ostala v spominu. Malo naprej se je začel malo večji vzpon, dolg ca 15 km in me je dodobra zdelal in tukaj sem prvič malo hodil; tudi zaradi kurčevih tovornjakarjev in voznikov avtobusov, ki so mi (hvala) vedno zatrobili, ko so bili tik za mano, da me je kar premaknilo!. Do Rakovice pa spet vse BP. Med potjo sem srečal še enega kolesarja, s katerim sem se pozdravil, kot smo se včasih, ko sem imel motor pozdravljali motoristi - nič posebnega, saj sva bila ob "bajkerja". Zraven je vlekel še prikolico - verjetno je dolgo potoval, tudi zato, ker je bil rjav kot čokolada.Prišel je še zadnji vzpon pred Plitvicami in teh zadnjih 6 km me je že kar ubijalo, saj nisem več mogel in počival vsakih 500 m. Končno prispem v Plitvice in ne morem verjet! Na karti, od petih narisanih kampov ni bilo nobenega, kot so mi rekli, že 10 let - od vojne!(?) Kam sedaj! V nacionalnem parku si seveda nisem upal spati in apartmaja nisem imel namen najemati. A na koncu sem izčrpan in opečen le najel apartma za 126 Kun, pa še to je bilo precej "zglihano". Vsaj naspal sem se pošteno...

Dan 2: Plitvička jezera - Maslenica, 128km, Vmax=70,4km/h, Vo=18,5km/h, t=6:55.12, tekočina 5,5l

Vstal sem ob 08:30, kar je bilo precej pozneje, kot pa sem načrtoval - utrujenost. Zvečer je močno pihalo in strah me je bilo dežja. Seveda ponoči je prav prijal hladen vetrič, ki mi je hladil telo. Štart se je začel gladko. Vzpenjal sem se po klancih, katerim ni hotelo biti konca čez cel park. Takrat sem se šele spomnil parka iz spomina in zato ugotovil, da sem spal čisto na začetku Plitvic. Prvi počitek je bil na prelazu Vratnik (782 m.n.v.) in nato spust do Korenice - mrzlo, da sem skoraj oblekel dolge kol. hlače, saj sem peljal tudi do 70 km/h. Po Korenici je sledila umirjena vožnja, dokler se nisem začel spet vzpenjati na Gorico (723 m.n.v.), kjer sem imel prvič pravo, toplo kosilo, a še to iz vrečke. Kosil sem na nedokončanem nadvozu. Malo naprej sem prehitel nekega nemca - kolesarja, ki se je odpravil s svojimi 55-imi leti v Atene, na olimpijske igre in bo (je) skupaj potoval več mesecev. Nikakor pa mi potem ni bilo jasno, kako sem ga čez nekaj časa spet dohitel, če pa me on ni prehitel. Povedal mi je, da se je izognil neki vasi in jo vžgal kar po hitri cesti!

Kosilo na nekem nadvozom, drugi dan.

Medtem ko se kosilo kuha, čas za malo norčij...

Panorama: dolina pri Korenici.

Plitvice.

Takoj za mestom Gračac se je začel hud vzpon čez Velebit in tam sem ostal tudi brez vode in moči, ki je ostala izgleda da nekje zadaj. Malo peš, malo počitka in spet malo na kolo, pa še to v 3. brzini. Vse tako do prelaza Prezid (767 m.n.v.). Ta vzpon je bil najhujši, saj sem čakal prvi kombi, da ga zaprosim vožnjo do vrha - bil sem na tleh! Žal kombija ni bilo in prigrizel sem se do vrha. Po počitku in parih fotkah sem pričel s spustom - kakih 15-20 min lepega, ovinkastega spusta, 35-50 km/h in pozabil sem vzpon. Med spustom sem se ustavil, da bi slikal tisto cev, ki je speljana čez cesto - hidroelektrarna - a me je čuvaj v polomljeni nemščini nagajal stran: "Nicht, nicht, ... !", čeprav sem mu odgovarjal Slovensko. Malo nižje sem raztegnil zoom in vseeno slikal. Ravnica do Maslenice je bila rahlo nagnjena proti meni, a se mi je zdelo, da gonim v hrib kot prej - to je bil prvi znak izčrpanosti in pokvarjene prednje peste, ki je potem proti koncu vsakega dneva nekaj štrajkala.

Razočaranje v Maslenici je bilo to, da je bil slavni most čez rokav Maslenice še vedno porušen od vojne; zraven je sicer stal most, namenjen samo za avto cesto... Kako čez rokav. Kolesariti nisem hotel okoli, saj bi s tem naredil dodatnih 45 km. Spet kriva avtokarata!

Na prelazu Prezid (767 m.n.v.) - V ozadju gora Crnopac (1404 m.n.v.).

Pogled nazaj na Velebit in "ravnico" proti Maslenici.

V Maslenici sem poiskal prvi kamp, ki je bil na moje začudenje prazen(!) - predstavljate si kamp, julija, jaz pa edini gost... Vse je bila posledica avtoceste in zato vse drvi naprej, kot so mi rekli domačini. Gospod v tej družini, ki je imela kamp, je bil še najbolj zgovoren. Malo smo se pogovarjali in ponudil mi je kletni apartma za ceno kampa; naj ne postavljam šotora. Super, soba in tuš za 50 Kun... Velika razlika od Plitvic. Zraven pa še malo travarice in še malo več, ko sva z njegovim bratom debatirala do polnoči; o našem vstopu v EU, vojni v Hrvaški, kako so porušili most in še... Zvečer nisem mogel zaspati. Ne vem zakaj. Razmišljal sem tudi o stvareh, katere sem slišal: Kako so Arkanovi plačanci spremenili vojno v teh krajih, saj so ponudili puško v roko vsakemu; kdor je ni sprejel, je veljal za njihovega nasprotnika in dobil metek v glavo. Da razlike niso delal samo med Srbi in Hrvati, tudi med pravoslavci in katoliki. Razumljivo nihče ni omenjal tega na glas. Po moje je še največ čistke in takih stvari potem naredila operacija Oluja. Bolj zanimivo pa je bilo to, kako se pelje politika, občinska in državna in kako se prodajajo Kornati in parcele na njih... Cena kvadratnega metra zemlje je bila 35€ kar je bilo sumljivo poceni, a kaj ko je vsak ni mogel kupiti. Baje se gradi že na Kornatih samih...

Dan 3: Maslenica - Šibenik , 100km, Vmax=50,7km/h, Vo=19,0km/h, t=5:12.56, tekočina 6,5l

Zjutraj sem komaj vstal ob 8:00. Tako kot so mi včeraj predlagali, sem poiskal ob obali domačina, ki me bo prepeljal čez morje. To je bil ćika Bele. Malo sva se vsedla na teraso, kjer mi je ponudil malo rakije. Prijeten možakar je bil pri svojih 75-ih še precej mladosten in gibčen – izgleda da se ribič nikoli ne postara. Malo sva klepetala spet o vojni in Sloveniji v EU ter kako so med slovensko vojno naši terotirjalci zajeli njegovega sina in ga poslali v Zagreb. Potem se je 3 mesece skrival in kmalu moral v hrvaško vojsko. Bojeval se je po Hrvaški in BiH, po vojni pa je izgubil živce. »Verjetno od vojne«, je dejal Bele. Izvedel sem tudi, da so Maslenički most porušili Hrvati sami, da so tako zajeli neko četo četnikov…Rekel je tudi, da so mu Srbi med vojno zaplenili čoln, itd. Ob devetih sem malo "čutil" tista dva kozarčka rakije, ko sva nalagala težko kolo na čoln. Zraven sta se peljala njegova vnuka. 50 Kun za prevoz… "bolš" kot pa gonit okoli, ker so mi prejšnji večer močno odsvetovali prečkanje mostu, čeprav sem to hotel storiti sredi noči.

Jaz in ćika Bele.

Takole so me odložili na drugem bregu zaliva.

Belejeva Vnuka.

In tako sem na drugi strani spet začel s kolesarjenjem. Vozil sem 15 km skozi Islam Grčki in Košić. Niti ena stavba ni bila cela in razen tu pa tam kake, vse izseljene. Tu je bil srbski del. Ob 12h, ko je bilo že hudičevo vroče, sem se ustavil po počitku pod streho avtobusnega postajališča, v enem od teh praznih naselij. Tu sem imel prvič možnost videti minska polja in polno tabel »Pozor, Mine!« in to vse samo 30 km od Zadra! Pri kraju Smilčić so bili veliki nasadi nektarin in nisem si mogel kaj, da nebi potešil srbečih prstov in sem začel malo "na črno" nabirat. Čeprav na pol zelene, so bile od Boga poslane! V Benkovcu (Benkovac - nekdaj velika vojaška kasarna JLA) sem si nabavil kosilo, katerega sem nazadnje šele večerjal - "Fileki", po naše dobri stari vampi... in to v konzervi. Pred leti sem jih na otoku Krku po pomoti enkrat kupil - danes jih obožujem. Od Benkovca naprej so se ponavljale porušene vasi. Hiša za hišo je bila prazna ali porušena ali pa od nje ni bilo kaj veliko. Sence pa kot naročeno nikjer - tudi za majhen počitek ne - temperatura pa je bila baje nekje med 38 in 40 stopinj; in seveda sem v Benkovcu pozabil natočiti še drugi bidon. To sem ugotovil nekaj kilometrov naprej, ko sem z užitkom po "odžejanju" zgrabil bidon, a je bil prazen. Tokrat sem tudi na lastne oči videl, kako se sveža, hladna voda segreje na mlačno v samo pičlih 25-ih minutah - in to samo od sevanja toplote asfalta. Ni kaj; večino časa sem tako ali tako pil kar mlačno.

"Ne Prelazite! Pozor, Mine!" - še vedno...

V Benkovcu (Benkovac).

Dolgo časa je bila sama ravnina, brez enega drevesa, skoraj do Šibenika. Malo prej sem zavil levo proti Zatonu, ki leži ob Prukljanskem jezeru, katerega napaja reka Krka. Slapovi Krke, katere sem imel namen obiskati, so odpadli. Prav tako kot Bihać in Zadar - enostavno, nisem se počutil več kot turist! Pred vstopom na most Trpanj oz. Tradanj oz. Šibenski most (ne vem katero ime je pravo) sem na terasi gostilne naročil hladno CocaColo in si ogledal panoramo Šibenika, ki mi je bil že skoraj na dlani. No, do kampa sem potem rabil še skoraj uro! Ceste v Šibeniku so tako urejene, da imajo polno obveznih enosmernic in ne moreš voziti kakor ti paše, ampak od obale v hrib in spet nazaj... Drugače pa se mi je mesto zdelo kot ena ciganija; verjetno nisem vajen velikih obmorskih mest. Ta dan sem spoznal, da mi sploh ne paše več pit same vode, saj čedalje bolj pogosto pijem ledeno CocaColo... Verjetno sem pustil občutek za okus nekje zadaj - na cesti. Pijača je enostavno morala imeti močan okus, drugače mi je kar stekla v želodec, brez da bi mi možgani sploh kaj registrirali. In tudi že vso sol sem porabil... Prispel sem v kamp Solaris in tam spakiral opremo, kolo, ter postavil šotor. Kamp je bil nafilan do konca in pol urice sem iskal svoj otoček zemljice - težko je razumeti, kaka muka je iskati plac, ko si tako izčrpan, da bi najraje koga nagnal, samo da bi lahko tam postavil svoj šotor... Pri sosedih iz Kranja sem nafehtal sol, da nisem kupoval cele kile. Ko sem stopil do njih, me je ena od žensk v skupini vprašala, koliko dolgo sem potoval iz Slovenije in me začudeno pogledala, ko sem ji odgovoril da 3 dni... Očitno ni videla, da bicikliram. Svoje kamp mesto sem delil še z 1000 in eno mravljo, ki so kaj hitro našle mojo prazno konzervo vampov. Drugače pa so bile do večera že vsepovsod. Pa tudi komarji so me žrli. Ravno ko sem to pisal v dnevnik, so me verjetno najbolj napadali! Zvečer sem se malo ulegel na skale po kopanju in gledal zvezede... Saj ne rečem, da prepoznam kaj več kot Veliki voz, a vseeno; mogoče prvi znaki osamljenosti. V kampu ena čehinja išče svojega otroka, eni se tuširajo, drugi jejo... Tud' sam sem bil že spet malo lačen. Prej sem šel mimo dveh slovenskih družin in gledal, kaj vse so imeli okoli prikolice, v kateri so skupaj bivali: 10 koles, moped za v trgovino, 1 težki motor, 2 čolna, mali bazen, notri pa TV, klimo, ... "Ojej, da niso kaj pozabili!" Zraven mojega šotora sem imel sosede, ki zelo rigajo pri jedi, potem še ene slovence, ki imajo malega Mateja. Ko ga je mama klicala, sem se ves čas oziral. Gledal sem spet eno družino, ki je prala posodo od večerje ravno tam, kjer je eden prej pol ure kozlal v korito, okoli njega pa ga je cela družina čudno gledala... Ravno ko sem to pisal, je tisti sosed Matej scal 2m od mojega šotora... Ne moreš verjet, kaj vse vidiš. Kako tipičen turizem... Še dobro, da takratna punca ni vedela, da sem si šele tretji dan opral kolesarske hlače... Saj ne rečem, da so smrdele, a zaradi higijene, kot je ona vedno rekla. Težko sem zaspal, ker sem bil verjetno za to preveč utrujen; zato sem sklenil, da naslednji dan počivam in cel dan lenarim...

Panorama: Most Tradanj.

 

2.stran I 3.stran

na vrh