matejbrezovsek.com > Home > Foto Oprema > Ricoh Caplio GX100
"Neopazni konkurent. Aparat za fotografe!"
Najprej kdo ali kaj je RICOH? Podjetje je pri nas vsekakor manj znano. Še tisto, po čemer bi ga kdo prepoznal, so kopirni stroji v pisarnah, pa kakšen "fax" in to je to. Če pa malo "posurfate", bo kaj kmalu jasno, da je to "največji" proizvajalec kopirnih (in podobnih) strojev na svetu in da ima tudi v fotografiji svoje korenine že kar nekaj let nazaj! Izdelovali so "filmske" zrcalno refleksne in kompaktne aparate; kamere 6x6 formata, pa 4x4, 110 mm, 126 mm, 135 mm, panoramske, ... Eden njihovih bolj zanimivih modelov je bil vsekakor Mirai, ki je izstopal predvsem v "all-in-one" smislu (vse-v-enem). Po objektivih (optiki) so bili znani pod Riken Optical Industries (kasneje Ricohflex). V digitalne vode so se podali med prvimi, saj so že leta 1995 poslali na trg svoj prvi digitalni aparat (model RDC-1). Sam sem se z njihovimi izdelki prvič srečal na praksi leta 2001, kjer so v projektivnem biroju uporabljali Ricoh kopirni stroj in seveda tudi digitalni aparat (mislim, da je bil serija 5000). Tako je bila moja prva izkušnja z digitalnim aparatom ravno z Ricoh "kompaktom". Čeprav je bil takrat vreden precej denarja, sem z njim na terenu vseeno naredil nekaj fotografij. To pa je bilo takrat tudi vse...
Pred kratkim sem se želel malce posodobiti in nekako nadomestiti CoolPixa 5400, ki mi je služil dobri dve leti in pri katerem sem imel že počasi dovolj pomanjkanja nekaterih dodatkov (funkcij). Čisto po naključju je prišla ideja o tem aparatu in danes mi ni žal! Vseeno pa sem bil najprej malo skeptičen, saj se nikoli nisem mogel povsem sprijazniti z izdelki proizvajalcev, ki niso bili nikoli preveč znani v fotografskih vodah. Načelo "Le čevlje sodi naj kopitar.", sem si tolmačil tako, da izdelovalci računalniških izdelkov in zabavne elektronike nimajo kaj iskati med foto-konkurenco. V mislih imam predvsem HP in Sony. A konec koncev lahko povsem drugačen pristop prinese tudi nove ideje in s tem nove rešitve za stare probleme! Ricoh sicer ni neznanec v fotografiji in če povzamem prvi odstavek, je prej celo pionir na tem področju. In tako je prišla tudi ideja o nabavi izdelka prav tega proizvajalca, čeprav je v fotografiji res manj znan proizvajalec.
Kaj pa cena tega aparata pri nas. 530 EUR (januar 2009) je vsekakor močno ambiciozna številka za tak kompakten aparat, ki s tem preveč sili med cene zrcalno refleksnih digitalk. Lepo sem izkoristil tole gospodarsko krizo ter padec "kraljevega funta" in aparat z kvalitetno dodatno opremo dobil za borih 280 EUR s poštnino vred! Med dodatno opremo se je nahajal celo Manfrottov namizni stativ, ki pri nas stane debelih 42 EUR (januar 2009)... Velika prednost Nikona CoolPix 8400 je bila v zelo širokem objektivu: ekv. 24-85 mm. A GX100 ima podoben objektiv: 24-72 mm!
Ohišje in objektiv
Kot sem že omenil je prva stvar, ki izstopa, njegov objektiv. 3 kratni zoom bi na Leica formatu znašal zavidljivih 24-72 mm in to je ... pri 24 mm zelo široko! Tudi vrednost zaslonke je odlična, saj pri 5.1 (ekv.24) mm znaša le f2.5 in pri 15.3 (ekv.72) mm f4.4. To je dobra karakteristika. Je pa res, da se s takim objektivom ne bo potrebno truditi pri fotografiranju oddaljenih predmetov, saj temu ni namenjen. Najbolj uporaben je pri fotografiranju arhitekture in pokrajine; pa da ne pozabim majhne, zaprte prostore, kjer bo zajel veliko več, kot pa si lahko predstavljate in mogoče potrebujete. Tukaj se aparat loči od konkurence in vseeno tega pri Ricohu nihče ne obeša na velik zvon, kot to počne naprimer Olympus, ki pri 28 mm (ekv.) na aparat že na veliko napiše, da je aparat "Wide Zoom". Razlika med ekv. 28 in 24 mm pomeni v praksi veliko več, kot samo tiste 4 milimetre!
Zadnja stran ohišja.
Ohišje spodaj in napajanje (Li-ion) s spominsko kartico.
Ohišje je sestavljeno iz plastike in kovine. Zaradi svoje majhne zasnove niti ne daje kvalitetnega občutka, čeprav je izdelava odlična! Površina kovinskih delov (zanimivo) ni gladka, ampak zelo na fino hrapava. Tudi izbočeno držalo ima, čeprav nič kaj posebnega. Zaradi "majhnosti" težko najdemo prostor za prstanec in mezinec. A so to nekako rešili z mehko gumo, v katero je oblečen prednji del držala in majhna krpica na hrbtni strani, kamor damo palec. Po svoje so zasnovali tudi gumb za "zoomiranje". Ni postavljen horizontalno temveč vertikalno, kar je celo bolj logično! Do vseh pomembnih gumbov se pride med držanjem z eno roko. Le vrteči komandni gumb, za izbiro načina fotografiranja, je preveč odmaknjen naprej! So mu pa nadeli (kar) dva vrteča koleščka, kot imajo to veliki D-SLR aparati, z razliko, da je tisti na hrbtni strani zasnovan bolj kot "ročica" ali "joy-stick". To pa je pri manualnem fotografiranju vsekakor zelo priročno! Dotični aparat je bil v osnovi "kit" serija in ima poleg še EVF (Electronical View Finder). To iskalo pride prav pri "macro" fotografiranju, kadar imamo aparat na namiznem stojalu in pa ob močnem soncu, ko glavni LCD zaslon (baje) zataji. Pripomore tudi na prihranku napajanja. Zelo domiselno se ga natakne na mesto, kamor se drugače nasadi zunanja bliskavica. Takrat aparat izgleda še bolj zanimiv, čeprav je to iskalo potem izpostavljeno in občutljivo na kak odarec ali padec iz roke. Tudi v torbici (nataknjen na aparat) zavzame precej prostora, a ima zato priloženo posebno mini torbico, v katero ga lahko spravimo. Žal to iskalo malce hodi v napoto "pop-up" vgrajeni bliskavici, ki se takrat ne izvleče takoj, ko pritisnemo gumb. Klasičen "hot-shoe" ima zgolj en glavni kontakt in s tem enim samim aparat ne komunicira kaj preveč z zunanjo bliskavico. Potrebno jo je upravljati "manualno". Lahko pa zato damo na GX100 katero koli bliskavico, ki ima klasičen nastavek.
Primer fotografije, narejene z zelo širokim kotom (ekv. 24 mm), kjer lahko dobimo zanimivo prespektivo.
Levo: pogled na ohišje od zgoraj na glavni komandni gumb; desno: objektiv (ekv. 24 - 72 mm).
Dodatna oprema
Veliko kompaktnih aparatov ima poleg, v originalni ponudbi, namenjene še nekaj opreme. Pri tem aparatu še najbolj izstopa Elektronsko iskalo (EVF), katerega sem opisal pri ohišju in pa še en odlično zamišljen dodatek. To je pokrov objektiva, katerega so zasnovali z namenom, da nam prihrani nenehno snemanje pokrova objektiva. Razdeljen je na tri dele in ga ob vklopu objektiv porine, da se vse tri lamele odpro. Ker ima rahle vzmeti, se ob izklopu aparata pokrov tudi samodejno zapre. Je pa v praksi bolj sicer bolj uporaben kot tisto iskalo in je resnično vreden nakupa, saj je poceni in zelo praktičen! Tudi na dvojico konverterjev niso pozabili, čeprav je za široki kot tale aparat že tako zmogljiv, so mu namenili še široki konverter, ki nam goriščnico spravi na spoštljivih ekv. 19 mm! Kompakt z ekv. 19 mm širokega kota?! Tele konverter pa pomoži goriščnico in jo tako pripelje do ekv. 135 mm. Sicer se po lastnih izkušnjah konverterjem raje izogibam, bi bilo pa vseeno zanimivo poskusiti tisti ultra široki kot! Tudi napajanje na električno omrežje nam omogoča AC adapter AC-4c, ki je zasnovan tako, da v samem aparatu nadomesti baterijo. Enako ima to zasnovano tudi Nikon CoolPix P50. Je pa sama kvaliteta materialov tega adapterja bolj slaba, saj sta oba kabla iz (pre)trde gume in nista se prav voljna ovijati. Škoda, bi pričakoval res kvaitetnejše, mehkejše materiale!
Levo: Dodaten pokrov objektiva LC-1; sredina in desno: Zaprt in odprt objektiv in s tem tudi pokrov!
Levo: Okular na ohišju in desno: Okular v majhni torbici.
Fotografiranje
GX100 ima bistveno prednost pri intervalni fotografiji. Nenehno sem pri CoolPixu pogrešal intervalno fotografiranje pod 30 sekund. Toliko imajo CoolPixi namreč minimalni možen interval. Tudi ob nakupu dodatnega kabla z računalnikom, ki stane (hmm) preveč, se ta interval ne spusti pod 15 sekund. Ta Caplio pa ima že v osnovi najkrajši interval (samo) 5 sekund! To pa je že dovolj, da se naredi intervalno zajemanje posnetkov, ki je primerno tudi za ljudi in prevozna sredstva. Vsekakor bi bil minimalni interval ene sekeunde še bolj priročen, a je 5 sekund vsekakor boljše kot pa 30! CoolPix je na koncu naredil že posnet filmček, medtem ko Caplio naredi zgolj fotografije in jih nato sami povežemo v film in tako nadzorujemo več stvari! Tudi pri najdaljšem času zaklopa niso skoparili in mu dali možnost kar 180 sekund! Tudi to sem pogrešal pri CP 5400, saj je bil omejen na le 8 sekund! Me pa čudi, da so izpustili "Shutter" prioriteto oz. prioriteto akspozicije! Zakaj? Tako bi bil resnično idealno orodje za nočne posnetke! V slabih svetlobnih pogojih ostri zadovoljivo in tudi pri najdaljši goriščni razdalji mu to ne dela težav - razen počasnejši je. Kadar se fotografira v RAW načinu, se čas zapisovanja normalno poveča, a to je treba vzeti v zakup. Drugače je precej hiter aparat, čeprav sega njegov prihod na trg še v leto 2007. Njegov naslednik, GX200, naj bi bil hitrejši, a je hitrost tega Caplia zame povsem zadovoljiva! Glede samega fotografiranja s tem aparatom: ker so mu namenili en funkcijski gumb, katerega lahko nastavimo na željeno funkcijo in pa "Adjustment" gumb, ki ima kar štiri prednastavljene ukaze, je fotografiranje s tem aparatom užitek! Za hitri dostop do pomembnih (žečljenih) nastavitev je tako poskrbljeno! Všeč mi je predvsem to, da RICOH ne pretirava z nobeno marketinško napihnjenostjo in ostaja pri tem, čemur je aparat namenjen - fotografiranju. Ima seveda prednastavljene "scenske" programe, a to je tudi vse! Tudi na stabilizacijo niso pozabili, čeprav bi se dalo živeti tudi brez nje. Je pa manj potrebna, saj nima velike goriščne razdalje in je njen vklop/izklop zato skrit v meniju. Zdi pa se mi, da je imela pri tem Minolta prste vmes, saj se stabilizira svetlobnik in tudi simbol je povsem enak, kot pri Minolti.
Kolikor sem bral teste na spletu, mu največ očitajo slabo dinamiko pri zajemu; predvsem prežganine. A to zgolj pri JPEG formatu. Sam pa sem kmalu ugotovil, da tudi pri JPEG formatu aparat obdrži veliko detajlov v preosvetljenem delu fotografije. Če pa že pride do prežganine, je to tako ali tako izgubljen del slike in ni je aplikacije, ki bi iz tega dela potegnila kakšen detajl, saj je to navsezadnje "prežganina". Na močnem soncu pa je vseeno dobro imeti kompenzacijo osvetlitve ves čas na -0,3 EV. Tudi šuma naj bi imel preveč. Žal nihče ne omenja, da GX100 nima funkcije "Noise Reduction" - odstranjevanje šuma! Samo takrat, kadar je ekspozicija daljša od 15 sekund, se mu aktivira. Mogoče pa so ravno zato tej kameri očitali šum! Če šuma nočete, ga bo potrebno odstraniti doma, za računalnikom in to po potrebi. Kdo pa pravi, da je odstranjevanje šuma dobra stvar, razen v aparatih, ki so namenjeni zelo široki populaciji. Sam nisem zaznal, da bi bilo šuma veliko! Zadnji žebelj v krsto pa mu zabije še visoka cena tega aparata! Resnično, 530 EUR, kolikor je januarja 2009 stal pri nas, je dobesedno "bedarija"! Čeprav je dobil TIPA nagrado za najboljši prestižni kompaktni aparat leta 2007, jaz na tem aparatu ne vidim drugega prestiža, kot le njegovo marketinško skromnost - to je tisti pravi prestiž! RICOH nima velikega števila modelov, so pa zato ti skrbno zamišljeni in njihove prednosti je treba spoznati in ne zaznati iz reklame! Če samo pogledam zadnjih deset RICOH-vih modelov, imajo vsi modeli široki kot zajema ekv. 28 in 24 mm. Očitno vedo kaj je pomembno! Ne pa nekih 36 ali 41 mm "ne-širokega" kota, kot nam to v večini ponujajo vsi drugi proizvajalci!
ISO test
Aparat lepo obdrži enakomerne barve skozi vse ISO vrednosti, kar je pohvalno. Šuma je nekaj pri vrednosti 1600, ampak vsekakor ne toliko, da bi mu bilo to za očitati, kakor mu to pripisujejo nakateri testi na spletu. Rezultat je zame glede na konkurenco zelo dober!
Kaj pa njegov naslednik, GX200? Ker je prišel tako hitro za tem modelom (že po enem letu - 2008), sem bil najprej skeptičen, zakaj? So bistvo z GX100 zgrešili ali pa se ni prodajal v željenem številu? Tista dodatna 2 "mega piksla" pri GX200 sta brez potrebe, večji in bolj viden LCD zaslon ter dodaten funkcijski gumb sta sicer uporabna, a GX200 po moje še vedno ni vreden toliko več denarja, kolikor se sam odštel za GX100. ISO 80 je zamenjal ISO 64. Dodali so mu še "indikator ravnine" - nekaj takega najdemo v novem Nikonu D3. Ampak škoda, spet manj pomembna funkcija. Tudi povečan spomin ima in nove algoritme, a je zame GX100 v RAW in JPEG zapisu povsem kos svojim nalogam! Še vedno pa imata namreč identičen objektiv in ohišje. Torej... se bi splačalo odšteti kar 150 EUR več za nov model? Ne!
In za konec. GX100 in GX200 sta s tremi besedami "aparata, namenjena fotografiranju". Sicer to lahko trdim šele sedaj, ko enega imam. Nobenega nakladanja koliko fotografij zmore narediti v sekundi, koliko megapik ima, koliko kratni zoom ima, koliko tega in koliko onega nepotrebnega. Ta dva aparata sta resnično osredotočena bolj na fotografiranje, kot pa na prodajne številke! Če mene vprašate: "Odličen nakup"!
