Prvi nikon srednjega razreda, ki ima CMOS senzor (svetlobnik)! Je kaj boljši?

Torej, CMOS je verjetno največja bistvena razlika, katera loči D300 od predhodnika, D200. Razen samo-čiščenja senzorja in pa "live-view" opcije ni veliko, kar bi bistveno razlikovalo ta dva modela. Nikon je spet dokazal, da se vrača v stare vode in da misli resno konkurirati glavnemu rivalu, Canonu. Spodnja tabela prikazuje, koliko modelov je dal na trg Canon in koliko Nikon. (pomembno pa je, da si ti dve seriji nista povsem enakovredni, saj je Nikonova trimestna serija DXXX korak pred Canonovo dvomestno XXD!)

 

Prva stvar, katera mi je padla v oči je podobnost med modeloma D200 in D300. Če lahko trdim, da je že skoraj tradicija, kako Canon malce spremeni dvomestno serijo (XXD) in nato pride na trg nov model, potem je Nikon sedaj naredil podobno! Razen zgoraj omenjenih razlik ni nobene bistvene več, katera bi tako očitno razlikovala D200 in D300. Res je, senzor je povsem drug, in pa live-view opcija koristi fotografom makro fotografije, a sprva sem mislil, da gre resnično za povsem nov aparat - a sem se po malo igračkanja s tem novim modelom prepričal, da temu le ni tako! Že če vzamemo oba modela v roke, je težko z zavezanimi očmi reči, da je to eden in to drug model. V rokah je občutek skoraj identičen. D300 je rahlo bolj trd (podoben Canonu), drugače pa ob v rokah sedita na las podobno. Oba modela imata "ergonomično" zasnovano ohišje, ki pa prej sili v eno, določeno pozo. Je pa baterijsko držalo zasnovano malce drugače in z aparatom delujeta končno eno in ne več rahlo razklopotano, kot pri D200. Držalo je sedaj kovinsko! Vsekakor velik plus! Malce se pa bo treba navaditi, da je na aparatu še vedno tipičen Nikonov kurzor za premikanje po menijih, na baterijskem držalu pa kopija Canonovega "joysticka". Hm, malce čudna kombinacija! Dobra kopija pa sta gumba za zoomiranje, ko preglejujemo posneto fotografijo. Na D300 so namestili dva: enega za (+) in drugega za (-) in sedaj je povečevanje fotografije hitrejše in malo manj zapleteno. Zamenjali so tudi komandni vrteči gumb na hrbtni strani. D200 je imel ta gumb iz mehkejše gume, ki se je vrtel malce trše. D300 ima spet nazaj gumb iz tršega materiala, ki pa se vrti bolj mehko.

Live-View

Ko obrnemo levi krožni gumb na opcijo Lv (Live-View) in nato pritisnemo prožilo do konca, se zrcalo dvigne, lamele odmaknejo in na LCD zaslonu lahko spremljamo živo sliko. Ko želimo ostriti, se zrcalo pomakne spet nazaj, verjetno tudi lamele in slika izgine. Torej: ko aparat ostri, nimamo vpogleda na LCD zaslonu. Lahko se takrat aparat zmoti in tega ne bomo vedeli, dokler ne pogledamo posnete fotografije. Če hočemo videti ostrenje v živo, je potrebno aparat nastaviti na t.i. "Tripod method" (Stativno metodo - primerno za statične objekte: makro). Takrat pa aparat ostri z metodo kontrastov, kakršno uporabljajo kompaktni aparati. Se pravi, da so se pomaknili korak nazaj, oziroma edini način je bila uporaba starejše metode. Komu bo to koristilo, pač bo. Je pa slednje ostrenje precej počasnejše, a lahko ves čas spremljamo tisto željeno živo sliko. Vsekakor pa so za potrebe Live-View morali poskrbeti tudi za dober 3.0" LCD zaslon, ki sedaj premore kar 920.000 pik. Mala televizija - lahko bi vgradili še TV sprejemnik in bi lahko uporabnik gledal na LCD zaslonu še satelitski prenos televizije.

Enako kot pri D200 je tudi pri D300 poskbljeno za miljon nastavitev in miljon opcij. Ne vem, ali je tako pomembno, da fotograf dobi iz aparata povsem to, kar si želi, saj je za to potrebno nastaviti kar veliko nastavitev, še prej pa točno vedeti kaj delamo! Sam namen aparata je vsestranski! Vgradili so mu AF modul, ki ima kar 51 točk za ostrenje, pozabili pa, da ta aparat ni namenjen fotografiranju športnih reportaž, čeprav bi bil tudi temu kos! No ja, kar je več, se potem tudi prodaja v večjem številu, a smiselnost tega je malce vprašljiva! Že pri D200 se kaj kmalu lahko izgubite med vsemi točkami za ostrenje (ima jih 11), medtem ko izbrati tisto željeno predstavlja pri D300 že malo potovanje po okularju. Se pa lahko pri D300 pomaknete iz naprimer skrajno leve točke v skrajno desno samo z enim korakom in ni potrebe, da se sprehajate čez celotno polje, kot je bilo to potrebno pri D200. Lahko pa nastavite tudi samo 11 AF točk in potem je uporaba AF točk praktično enaka tisti, z D200. Vseeno, 51 AF točk koristi samo pri "tracking" (sledenju), pa še to samo pri kakšnem hitrem športu! Toliko AF točk je Canon namenjal samo najvišjemu profi razredu, sedaj pa Nikon to ponuja že v nižjem razredu. Kakšen tipičen odraz konkurenčnosti! Zakaj? Samo da prednjači pred konkurenco.

CMOS in višji ISO

Sam lastnik D200 in D300 mi je dejal, da ima D300 pri ISO 3200 toliko "šuma", kot ga ima D200 že pri ISO1000. Primerjal nisem. Sem pa siguren, da to ni nič drugega, kot pa posledica CMOS senzorja. Canon je imel to že pred leti! A kaj pomeni CMOS v praksi? Spodaj je primer surove fotografije iz aparata; slikano v JPEG.

Primer ISO3200 (JPEG):

Nikon D300, AF-S Nikkor 70-200/2.8 G VR, 1/60s, f2.8 @ 200mm, ISO3200

Izrez (ISO3200)

Mislim, da ni potrebno omenjati, da je fotografija odlična. Nikjer šuma in zato tudi nikjer ostrine! Res je, stativa nisem uporabil in 200mm je veliko, a bistvo je skrito drugje. Močno algoritemsko odpravljanje šuma je pobralo svoj davek in fotografija je "speglana". Kaj sedaj pomeni 12 miljonov pik, če pa so se izgubile oz. jih je popeglalo! Tako dobimo iz aparata 5,0 MB težko fotografijo (JPEG), ki pa ne zajame toliko detajlov, kot bi pričakovali od 12MP! A navsezadnje se odreže zadovoljivo! Pa še to! Kdo potrebuje 12 miljonov pik?

na vrh