Robustnost in hitrost na prvem mestu... Danes ga že dohitevajo in v marsičemu prehitevajo aparati amaterskega razreda. Trdno magnezijevo ohišje, hiter autofokus in nasploh, ohišje ki se "prilepi" na roko...

Njegov prihod na trg je leta 1999 precej spremenil način fotoreportiranja, saj ni bilo več treba menjavati film in lahko se je slikalo tako rekoč v nedogled. Čez dve leti sta mu na trg sledila, glede namena uporabnosti malo bolj definirana D1X in "športnik" D1H. D1 sem nabavil relativno pozno, saj mu je takrat že (končno) pošteno padla cena, saj štiri leta v digitalni dobi pomenijo približno enako, kot kakih 10 - 15 let v analogni - sklepam po navalu novih in novih modelov aparatov. Sprva me je odvračalo od nakupa njegovo "neznanje" glede magente (magenta rdeca). Aparat ne zna lepo "naslikati" odtenek te barve, ki je ključnega pomena za lepe, kožne barve na sliki - fotki. Vendar tudi za to "neznanje" obstaja rešitev, katero bom opisal malo kasneje. Sam aparat, kot sem že omenil zgoraj odlično paše v roko. Večkrat sem že imel v roki odličen aparat, Canon EOS-1D, ki je prišel ven (šele) dve leti za tem modelom Nikona, pa glede ergonomije in materialov lahko rečem, da je bil občutek materiala, v katerega je oblečen body aparata skoraj cenen (preveč plastičen) ter zame zelo moteča, prisilna drža. Sam lastnik Canona 1D Mk-II N mi je dejal, da mu žuli na sredincu desne roke niso tuji - aparat zaradi trdega materiala, v katerega je oblečen enostavno drsi. Je pa res, da imajo fotoreporterji, katere lahko vidimo na kaki nogometni tekmi tak aparat na objektivu in vse skupaj na stativu ali monopodu in ne ves dan v rokah. Ima pa mehka guma, v katero so oblečeni Nikoni, eno bistveno slabost, ker zelo rada odstopi. Tako jo je potrebno (zelo odvisno od tega, koliko in kako se je ohišje uporabljalo) večkrat prilepiti nazaj - če to naredimo vestno in natančno, je OK - pošiljati Nikonu, da jo oni zamenjajo, mi niti na pamet ne pride, saj sem sedaj že dodobra vešč, kako se jo kvalitetno nalepi nazaj! Canoni so trši, a zato bolj trpežni! Canon 1D pa ima po mojih izkušnjah še podobno kot Minoltini aparati zasnovano ergonomijo, ki prej sili v način držanja aparata, kot pa da bi se kakorkoli prilagajala. Zato ne razumem nenehnega hvaljenja "ergonomičnosti" aparatov na testih... Tudi moja bivša Kon/Minolta Dimage A2 je imela (z BP-400) na testih hvaljeno, odlično ergonomičnost, pa ni bilo drugega, kot da je aparat dobro sedel v roki samo na en - prisiljen način. Med fotografiranjem čez cel dan to že ne more biti res, saj aparat takrat držim na 1000 in 1 način! To omenjam zato, ker sem pri tem aparatu šele spoznal, kaj pomeni mehka guma in kaj ravne linije držala in ne "ergonomično" zaviti ročaji, ki so tako hvaljeni... D1 ima malo zavit ročaj; ravno toliko, da ne zdrsne. Drugače je precej oglat in na prvi pogled se zdi ne-ergonomičen; v bistvu je ergonomičnost (po mojih izkušnjah) ravno tukaj! Ne sili v nobeno prisilno držanje aparata. Tudi D2X je narejen podobno, kot Canon 1D in ne vem zakaj, D200 prav tako!

Aparat je namenjen hitrosti in robustnosti in to poslanstvo opravlja z vsem kar je na njemu. Prav zaradi tega nima vgrajenega fleša, saj se s tem zmanjša ranljivost proti vlagi in "izgubi" še en del, ki bi se ob grdem ravnanju lahko odlomil. In naj še kdo piše, da so takšni aparati neuporabni, ker nimajo vgrajenega fleša! To že velja, a ker so namenski, pač izgubijo (jim je odstranjeno) ravno to, kar je ranljivo!

Tudi "slabo znanje" zaznavanja tipala magentne rdeče ni nobena muka! V Photoshopu sem si enostavno posnel nekaj "akcij", za različne pogoje slikanja in sedaj samo še pritisnem gumb in računalnik odpravi to pomanjkljivost povsem avtomatizirano. Bibble Pro pa s tem nima nikakršnih težav! In česar še ta aparat nima? Ja, danes se vsak začudi, ko mu povem, da ima "ta velik in črn - skratka ogromen" aparat "samo" 2,6 efektivnih mega-pik in nič več. In res. Kakšnega hudega "kropanja" si z njim res ne morem privoščiti, zato pa slikam kot na film - kadriranje v naprej. Ni pa nič nenavadnega, da z dobrim objektivom v večini dosežemo najbolše rezultate in tako print 30x45cm ni hud izziv tudi za "samo" 2,6 MP! Zmožen je narediti 4,5 posnetka na sekundo (v seriji 21 JPEG in 10 NEF(RAW) ali TIFF formatu), kar je danes že povprečje!

 

D1 im vgrajeno merjenje svetlobe z DTTL. Moram priznati, da je aparat z iTTL merjenjem res boljša naložba, a so posledično zato tudi iTTL bliskavice dražje. Na njemu uporabljam Nikonovo bliskavico SB-28DX, ki se od svojega naslednika, SB-80DX razlikuje samo v tem, da ima naslednik še brez-žično proženje. Ujameta se dobro; verjetno zato, ker so SB-28DX preuredili iz SB-28 ravno za potrebe D1.

AF modul je MultiCAM-1300, ki je še zmeraj boljši, kot pa MCAM-1000 v novem Nikonu D200. Ostri brutalno hitro! Še posebej v kombinaciji z AF-S 80-200/2.8, ki ima motorček za ostrenje v objektivu. Tudi vse ostale objektive (brez SWM) poganja z vgrajenim motorčkom enako (zelo) hitro!

Edino, kar me moti na takem "zastarelem" aparatu je to, da me pravzaprav nič preveč. Navadil sem se izogibati njegovim hibam in delati z njim s takim, kot je; hiter, neusmiljen in težak, saj samo magnezijevo ohišje tehta z akumulatorji kar 1200g, kar pa še ni tako hudo, kot pri Canonu. V NEF (RAW) načinu zajemanja slike je dinamični razpon zadovoljiv, je pa zapisovanje na medij občutno daljše - kot tudi pri drugih.

Vsi pomembni gumbi so (kot nasploh pri Nikonih) hitro dostopni. O tem, kako jasno in kako smiselno so, bi bilo pisanje preveč reklativno in stvar okusa; so vsi, najbolj potrebni "zunaj" menijev - na ohišju samem. Je pa res, da ta aparat v neki meri sploh nima več kot dva ekrančka menija - ima namreč eno zelo dobro in hkrati slabo funkcijo: lahko si ves način slikanja predhodno nastavim - vse pomembne funkcije v naprej. Slaba je ta, da gre vse preko številk in ne menija... Da pa nebi kdo rekel, da kaj preveč hvalim ta že precej zastarel aparat naj omenim, da ga danes že amaterski aparati D40, D50 in D70 v kvaliteti fotografije pustijo zelo zelo daleč; a kaj ko nikoli ne bodo dosegli hitrosti in robustnosti nekdanjega Nikona F100, ki je osnova, na podlagi katerega je bila narejena D1 serija)! Ker sem primerjal ergonomijo tega aparata z ergonomijo prvega Canona 1D bi samo še poudaril, da je Canon 1D razred višje od celotne Nikon serije D1! To, da Nikon ni naredil D1 serije na osnovi zelo cenjenega modela F5 je po moje velika polomija! Ni čudno, da je Canon zmagal profesionalno digitalno vojno, pa čeprav je Nikon imel kar 2 leti prednosti (Nikon D1 - 1999, Canon 1D - 2001)!

Karakteristike si lahko preberete še tukaj...

ISO Test:

ISO200	ISO400
ISO800	ISO1600
ISOe3200	ISOe6400

ISO6400 je pri tem aparatu vidno neuporaben. Ker je bil aparat namenjen zgolj časopisnim reporterjem, je ISO6400 zadostoval zgolj za nujno rezervo, kot pa za uporabno vrednost. ISO3200 je prav tako bolj pogojno uporaben, saj ima D1 močan vzorčen šum (horizontalne linije). ISO1600 v praksi tudi raje ne uporabim, saj je vzorčni šum težko oz. nemogoče odpraviti na hitro. Do ISO800 pa je aparat povsem uporaben; tudi ISO1600.

Primeri:

SONCE IN BARKA / SUN AND THE BOAT
Nikon D1, AF-S Nikkor 80-200/2.8 D (IF), 1/125s, f6.0 @ 165mm, ISO200
Piranski zaliv, Slovenija, 2007 / Piran bay, Slovenia

BIKE TRIP
Nikon D1, AF Nikkor 18-35/3.5-4.5 D, 1/60s, f4.5 @ 18mm, ISO400
Maribor, Slovenija, 2006

ŠUT / SHOOT
Nikon D1, AF Nikkor 35-70/2.8 D, 1/250s, f2.8 @ 70mm, ISO800
Maribor - Dvorana Tabor, Slovenija, 2007

na vrh