"Ambiciozen aparat"

Kolikor se spomnem, je to najcenejši aparat (~155 EUR - oktober 2008), z širokim kotom ekv. 28 mm.

Ohišje

Ker je cena ugodna, se mora poznati drugje - plastično ohišje! Tako kot CoolPix L16 ima tudi ta aparat ohišje izdelano v celoti iz plastike in plastični navoj za stativ. Ima pa z razliko od L16/L18 izbočen ročaj in na njemu mehko gumo. Tako v roki lepo sedi, čeprav ta guma zaradi majhne teže (160 g) ni preveč potebna - je pa dobro. Na prvi pogled bi skoraj lahko dejal, da je ta aparat po ohišju zelo podoben (pri nas dobro prodajanem) Canonu AXXX seriji, le da zaradi tiste gume spredaj veliko lepše sedi v roki. Na zgornjem delu ohišja najdemo vrteči gumb, s katerim lahko izbiramo način fotografiranja in poleg gumb za vklop / izklop, ki je tam postavljen malce netipično za to znamko. Nadeli so mu celo optično iskalo, kar je zelo priročno, kadar so pogoji svetlobe zelo slabi - danes je takih iskal vse manj!

Ohišje spredaj in zadaj.

Ohišje spodaj in napajanje (2xAA) s spominsko kartico.

Levo: pogled na ohišje od zgoraj in glavni komandni gumb; desno: objektiv (ekv. 28 - 102 mm).

Na hrbtni strani je kopica gumbov. Vse se jih lahko upravlja z eno roko (spet pride prav guma na ročaju), razen gumba za "display", katerega pa je potrebno pristiskati z levo roko. Ker ima P50 malce nenavadno AC napajanje, ima tudi posebno odprtino poleg predala za AA celice. Ker je AC adapter zasnovan tako, da "nadomesti" AA celice v aparatu, potrebuje to odprtino za kabel. Namesto da bi mu namenili klasični AC napajalnik, so se odločili, da naredijo posebnega. Pri tem aparatu torej odpade alternativni AC adapter oz. je potrebno imeti prav poseben nastavek. Cena originalnega AC adapterja pa na srečo ni pretirana!

Fotografiranje

P50 nam ponuja poleg vseh dobro znanih avtomatskih (prednastavljenih) načinov še manualni način! Samo upravljanje v ročnem načino je lepo zamišljeno in enostavno, a kaj ko so mu med zaslonkami namenili zgolj f2.8 in f5.6 pri širokem kotu in f5.6 in f11.0 v tele območju!!! Če želite izbrati katero drugo vrednost zaslonke, je potrebno zoom malenkost zmanjšati / povečati in izbirali boste lahko spet med samo dvema vrednostima: npr. med f3.5 in f7.0. Zakaj? S tem je manualni način pri tem aparatu brez potrebe oz. je občutno omejen! Pa tudi to, da je nižja vrednost zaslonke vedno polovica najvišje! Čemu? Ne vem...

Primer dveh posnetkov v "macro" načinu pri ekv. 35mm (levo) in pri 28mm (desno).

V slabih svetlobnih pogojih mu pri ostrenju pomaga dodaten vir oranžne svetlobe. Makro način bo deloval bolj ali manj samo v širokem območju in niti ni tako zmogljiv kot pri veliko cenejšem CoolPixu L16/L18! In še marketinška funkcija "eVR" : tako ali tako ne deluje v večini primerov!

D-Lightning

Mogoče ena bolj izstopajočih Nikonovih dodatkov je vsekakor D-Lightning. To je podobna funkcija ukazu Shadow/Highlight, v Photoshopu. Tukaj aparat uporablja zgolj ukaz Shadow. Deluje tako, da se na posneti fotografiji, v "Play" opciji, klikne "Menu" in izbere "D-Lightning". Algoritmi v aparatu sami povlečejo detajle iz senčnih delov, oz. le-te posvetlijo; "nova" fotografija se shrani na kartico in ostaneta nam tako originalna in "obdelana" fotografija.

Primer fotografije, obdelane z "D-Lightning" (z miškinim kurzorjem je potrebno preitit sliko).

ISO TEST

CoolPix P50 ponuja ISO vrednosti od 64 pa vse do 2000. Spodnja (testna) fotografija prikazuje, kaj sem fotografiral z aparatom in kje so narejeni vsi spodnji izrezi (100%). Svetlobe je bilo na prvi pogled sicer dovolj, saj je iz desne strani skozi okno na prenosnik padala močna svetloba dopoldanskega sonca. A ker je podlaga prenosnika temna, so bili vseeno pogoji slabi - kar se tiče merjenja svetlobe za aparat. Pri ISO 64 in 100 je bil čas ekspozicije kar 1 sekunda! In kako se je odrezal:

ISO 64

ISO 100

ISO 200

ISO 400

ISO 800

ISO 1600

ISO 2000

Sicer izgleda kvaliteta vse do ISO 800 v redu, a kaj ko so si fotografije od ISO 100 do ISO 800 več ali manj kar podobne. Niso enake, a nekaj takega sem videl že pri Nikonu D40X, kjer prav tako ni bilo praktično nobene občutne razlike. ISO 64 ima v slabih pogojih slabo ločevanje odtenkov, saj je namenjen zgolj fotografiranju ob dobri svetlobi (sonce). ISO 1600 in 2000 pa sta zgolj marketinški dodatek, saj zaradi konkurenčnosti danes že praktično vsem kompaktnim aparatom dodajo to očitno (ne)zmogljivost! Škoda; tipalo je (pre)majhno in enostavno ni doraslo takim podvigom. Kot sem omenil, je pri vseh današnjih kompaktnih aparatih povsem enako! Tudi odličen program Neat Image posnetku z ISO 2000 ne more pomagati. Če pogledamo starejše aparate: Konica Minolta Dimage A2, Nikon Coolpix 5400, Olympus C-5060, ... vidimo, da ti aparati ne premorejo ISO vrednosti nad 800. Po večini so imeli takrat aparati najvišjo ISO vrednost zgolj 400. Zakaj? Proizvajalci so bili očitno bolj ali manj odkriti in so nam na lep način dopovedali, da je posegati višje brez potrebe, saj fotografija ne bo dobra. A danes je potrebno biti korak pred konkurenco. Ali pa temu posledično vsaj v štric z njo in zato takšne nesmiselne (ne)zmogljivosti! Tudi objektiv pokaže svojo slabost zaradi širokega kota, saj je dosti aberacije pri ekv. 28 mm (najbolj vidna na izrezih ISO 64 in ISO 100). Popačenje ravnine, kakršno se vidi na celostni testni fotografiji pa je potrebno vzeti v zakup, ker imamo opravka z širšim kotom.

In za konec? Cena ni pretirana (oz. tako ali tako se ga ne da več kupiti novega). Naslednik, CoolPix P60, nima več širokega kota in zato raje "daleč pogleda" - ima tele območje ekv. 180 mm. P80 in P90 pa sta raje odpotovala v ultra-zoom razred in nista naslednika. Torej, nekega aktualnega naslednika nima. Ne vem zakaj, saj je aparat prav zaradi širokega kota še najbolj zanimiv. Čeprav so mu na različnih testih očitali, da je precej bolj ambiciozen kot pa zmogljiv aparat, bi ga vseeno raje priporočal kot pa CoolPix L18, že zaradi širokega kota in pa precej več funkcij - je pa zato (bil) 2x - 3x dražji!

na vrh