Ko se bo govorilo o hitrosti in preciznosti, ne gre brez omembe tega delovnega konja, ki (z razliko od poceni Nikonove plastike) lahko s ponosom nosi "zlato" priponko AF-S Nikkor ED . Kvaliteta optike odlično "riše"; na še tako zastarel aparat bo narisal to, kar si vsak najbolj želi!

Cena - pojem... Hkm...

Dolgo sem se odločal za "tele-zoom" z malo večjo goriščno razdaljo in vrednostjo 2.8 minimalne zalonke... Objektv me je seveda, kot večino amaterskih fotografov takoj pritegnil, a v naslednji sekundi spet odbil od sebe - cena! V večini se med amaterskimi fotografi prodaja Sigma 70-200/2.8 HSM, ki z svojo ceno privabi veliko fotografov. Soliden, a rahlo premehak in plastičen Sigmin paradni konj se na prvi vtis zdi povsem soliden in zadovoljiv, a ko boste delali s tole mrcino, boste takoj vedeli zakaj nekaj sto Eurov več!

Sama teža govori o nečem, kar je lahko samo z enim razlogom povezano... Kvaliteta in robustnost na prvem mestu! Objektiv ima v svoje kovinsko ohišje vpetih kar 5 ED stekel in ni čudno, da mu s 1550 grami ni ravno za reči malenkosten... Sem že navajen izrazov glede njegove velikosti in teže, kot naprimer "debela prasica" in podobno... Res se zajetno ohišje ne more primerjati s plastik-fantastik mini, široko-prodajanimi objektivi. Na nedeljsko potepanje s tem objektivom se vsak pameten menda res ne bo podal; namen tega objektiva je zanesljivost in robustnost ter kvaliteta, da slučajno ne pozabim...

Pri Nikonu si niso mogli kaj, da nebi s tem modelom kopirali pošteno ustaljen in zelo cenjen Canonov 70-200/2.8 USM, ki je prišel na trg leta 1995, ko se je Nikon še matral s ponujanjem dveh, že takrat zastarelih "push-pull" modelov 80-200/2.8 D in njegovega "naslednika" ED D. Tudi leta 1997 mu ni uspelo konkurirati z AF 80-200/2.8 D ED N, ki je trpel zaradi slabega preklopa med AF in MF, ter gume na zoom obroču (izkušnje kolegov). Tudi Minolta je (danes ne proizvaja več "svojih" DSLR aparatov, pa tudi glede objektivov in druge opreme je postala "2nd party" proizvajalec za Sony) izdala svojo verzijo (kopijo tega Nikkorja), in sicer 70-200/2.8 G SSM APO. Nikon je šel tako daleč, da je to prvi model iz serije (70)80-200/2.8, ki je obarvan v belo barvo (sivkasto). Omenjam zato, ker je s tem modelom uspelo Nikonu končno zadovoljiti uporabnika in pošteno konkurirati rivalu Canonu. Žal nekaj let prepozno, kar je mogoče posledica to, da se ta objektiv ni prodajal v tako velikih številkah, kot njegov predhodnik. A glede na kakovost in sposobnosti tega objektiva bi bilo lahko tudi drugače.

Ostri zelo hitro in relativno tiho - najbliže 1,5m - po moje malo manj! Zvok ostrenja me spominja na dihanje ježa - nakako hripavo. Ker se sistem ostrenja imenuje "Silent" (tiho), bi pričakoval tišino, a ni povsem tako. Tudi "zaletavnje" obroča za ostenje pri avtomatiki ni preveč tiho, a se ne more primerjati s tolčenjem mojega 35-70/2.8 D, kjer spominja prej na ropotanje. Priročno je popravljanje ostrine (fokusa) medtem, ko je avtomatsko ostrenje (AF) vklopljeno, čeprav to ni nič novega. Najbolj koristna zadeva, to ima tudi Minoltin 70-200, so trije gumbi, ki ustavijo AF (trije si zato, ker pri normalni postavitvi aparata držimo objektiv drugače kot pri pokončni postavitvi in tako lažje dostopamo do enega od njih). Še posebej se ta funkcija pokaže uporabna (skoraj nepogrešljiva), kadar imam vklopljeno "continuous AF" in to na hitrem in občutljivem AF modulu Nikona D1. Ker je aparat zelo precizen, objektiv pa zelo hiter, že majhno tresenje rok povzroča nenehno iskanje nove ostre točke. Tako lahko ustavim to "popravljanje". Ostrenje je zelo primerno, bolje rečeno namenjeno fotografiranju športa, pa tudi kot reporterskem objektivu pride njegova hitrost do pomena. Seveda ga uporabljam tudi kot portretni objektiv, kjer mu najlepši "bokeh", kar sem jih videl do sedaj prinese še večjo vrednost. Barve naredi lepe celo na D1, da ne omenjam kombinacije s Fujijem S1 Pro - osupljive barve in kontrast! Je pa še nekaj; v bistvu čudo kot pa napaka: Že model 80-200/2.8 N (1997) ima kak milimeter vrtenja v prazno med bajonetom aparata in objektivom. Enako je pri tem modelu in njegovemu nasledniku, Nikkor 70-200/2.8 G VR ! Ne znam si razložiti in do sedaj mi še nihče tega ni znal (niti uporabniki mojega predhodnika in naslednika ne). Očitno Nikon tukaj nekaj štrika...

Njegovo zajetno senčilo HB-17 bi lahko bilo iz rahlo mehkejše plastike, če že govorim(o) o "pro" objektivu. Zdi se mi krhko in samo čakam, kdaj bom moral kupiti novo, če ta poči. Je pa notranji del senčila tudi zelo občutljiv na praske (očitno je tam nanešen nek anti-reflektivni sloj) in se pozna že najmanjši dotik, kadar ga rahlo nerodno nataknem kontra na objektiv. Dobra funkcija je tudi nastavitev limite ostrenja, kar pa spet ni nič posebnega. 80mm minimalne goriščnice pa je žal dostikrat preozko - z 70-imi mm bi bil kdaj pa kdaj bolj zadovoljen. Ima pa zelo dober nastavek za stativ!

Skratka: velik, težak, a zelo kakovosten in uporaben objektiv.

Več si lahko prebere tukaj in tukaj ter tukaj...

SONCE IN BARKA / SUN AND THE BOAT
Nikon D1, AF-S Nikkor 80-200/2.8 D (IF), 1/125s, f6.0 @ 165mm, ISO200
Piranski zaliv, Slovenija, 2007 / Piran bay, Slovenia

REČNI GALEB / RIVER GULL
NIKON D1, AF-S Nikkor 80-200/2.8 D, 1/500s, f3.5 @ 165mm, ISO400
Maribor, Slovenia, 2007

na vrh