Zame eden najbolj zanimivih "hibridnih" aparatov.

S tem modelom je Minolta že precej nakazala, kakšno filozofijo bodo imeli Minoltini DSLR aparati.

Praktično moj prvi digitalen aparat. Ker sem bil zadovoljen z nekaj let rabe Minolte Dynax 505 si, je tako digitalen naslednik bil ta Minolta (malo pred prihodom tega modela, sta se giganta Konica in Minolta združila in Dimage A2 nosi že ime KonicaMinolta). Filmski aparat pa je seveda ostal še zmeraj Nikon F70. In kako do univerzalnega aparata, za zmerno ceno in da bom z njim lahko počel praktično vse? Tipična zahteva: "Želim imeti aparat, s katerim bom fotkal naravo, pokrajino, kak macro, lahko tudi šport in bla, bla, bla..." Seveda, vsi si želimo aparat, ki bo zmogel vse in seveda vsi si želimo takšen aparat, ki bo na koncu še poceni... Ha, ha!

Kmalu je bilo razvidno, da je to aparat, ki res lahko "počne" vse, a to "vse" je omejeno. Imel je možnost fotkanja na hitrosti 2,7 fps (posn/sek), a to za šport ni bilo primerno, saj ostrenje nikoli nebi moglo zadostiti potrebam. Tudi tele-konverter 1,5x je objektiv "raztegnil" na ekvival. 300mm, a je kvaliteta precej padla. Minimalni ISO64 (tipično majhen za takšne aparata) je še kako prav prišel pri doosvetljevanju po soncu (še zlasti v kombinaciji hitrega X-sync). Hitrost ostrenja je bila po soncu zadovoljivo hitra, v temnih pogojih pa se je aparat precej lovil. Z zunanjim flešem Program Flash 3600HS (D) pa žal ni znal uporabljati "rdeče pike", ki bi mu lahko močno olajšala ostrenje. Ne vem, ali je bilo to pogojeno z načinom ostrenja ali s čim drugim, saj je fleš z oznako (D) prilagojen za digitalne aparate... verjetno za DSLR Dynax 7D in 5D, ki sta prišla šele par let za tem modelom. Objektiv 7,2-50,8mm APO GT, ki je bil ekvivalenten 35mm filmu 28-200mm ni ravno dohiteval 8 mega pik, čeprav je bil zasnovan kot bolše Minoltino "steklovje", po katerih še danes slovi Minolta. Premogel pa je tudi "macro" funkcijo. Pred nekatero konkurenco je minolta vgradila t.i. AS - anti shake. To je bil sistem, ki je za razliko od Nikonovega VR in Canonovega IS stabiliziral senzor in ne leče v objektivu. Na tak način se je Minolta uvrstila med "inovatorje" poceni stabilizacijskih sistemov, ki zmanjšajo posledice tresenja rok (ali česa drugega), kar bi lahko "streslo" sliko pri daljših časih osvetlitve. Bistvena prednost pred konkurenco pa je bil mali LCD zaslon v iskalu, preko katerega se je lahko gledalo živo sliko in tako je bila improvizacija (D)SLR aparata zagotovljena, ki je premogel kar 922,000 pik, tako da se je skozi videla precej bolj točna slika. Takemu iskalu se reče EVF (Electronic viewfinder).

Ohišje je bilo lepo zasnovano, iz kakovostnih materialov, kakor se spodobi za Minolto in z baterijskim držalom BP-400 niti ne majhno. Motila sta me samo "prisilna drža" - ergonomično ohišje in pa premajhen objektivček, ki je imel premer navoja filtra samo 49mm in prav nežno ga je bilo potrebno prijeti. Odlična lastnost objektiva pa je bil manualen zoom. Tako se je aparat prej spogledoval z DSLR aparati, kot pa ostalimi "hibridi". Tudi Sony DSC-F828 je bil močno podoben aparat (delila sta si isti model senzorja), a je bil malo bolj Pro usmerjen glede kakovosti ohišja, čeprav naravnost čudaško zasnovan glede ohišja! Na ohišju Dimage A2 in nasploh vseh Minolt pa me še danes močno moti način, kako je Minolta zasnovala "hot shoe", nastavek za zunanjo bliskavico. Da se plastika pojavlja tam, kjer ima celotna konkurenca kovino ni bila najbolj dobra rešitev in na netu se lahko najde kar nekaj primerov, ko se je nastavek na aparatu odlomil (če se je na flešu, še ni tako hudo). Dobra lastnost ohišja so bili gumbi. Bilo jih je precej in to je bila dobra lastnost tega aparata, saj so se nastavitve lahko hitro nastavile brez uporabe menijev. To lastnost je potem pobrala tudi odlična Dynax 7D.

Odlično se je Dimage A2 izkazala s svojim brezžičnim "vodenjem" fleša, katero je bilo preko signala vodeno TTL (merjenje svetlobe skozi objektiv). Prav odlična kombinacija! Drugače pa je zunanji fleš rad preosvetljeval, kadar je bil nasajen na aparat. Na koncu sem ta aparat prodal kolegu Tadeju, ki se ja potem takoj čez nekaj dni z njim odpravil na potovanje po Aziji in to za kar 3 mesece in pol. Nazaj je prinesel kup čudovitih fotografij narejenih prav s tem aparatom in takrat se je pokazala raznolikost tega (takšnega) aparata. Kot potovalni aparat se je odrezal zelo dobro! Seveda se ga ne da primerjati z (D)SLR aparatom, čeprav je Dimage A2 to na nek način želel biti. Sama zanova in logika delovanja ter upravljanja je le preveč drugačna, da bi Vam tak aparat nadomestil DSLR aparat, kot sem tudi sam spoznal. Res; pred DSLR ima pa nekaj prednosti tudi takšen aparat, katerega nekateri imenujejo "hibrid". Zakaj hibrid? Ker ni ne kompakt in ne DSLR... je enostavno nekaj vmes.

Karakteristike si lahko preberete še tukaj...

Primeri:

POGLED / THE LOOK
Konica-Minolta dimage A2, 1/150s, f7.1 @ 42.79mm, ISO64
Senovo-Belo, Slovenia, 2005

ALIEN
Konica-Minolta dimage A2, 1/150s, f7.1 @ 42.79mm, ISO64
Senovo-Belo, Slovenia, 2005

na vrh